PAHOR NA
BAZOVIŠKO FOJBO?
Kdorkoli je
bil ubit in vržen v to ali kakršno koli drugo brezno, namesto da bi bil
dostojno pokopan, si zasluži, po 75 letih od konca druge svetovne vojne, vsaj
svečo. Gre za dejanje preproste človečnosti. Če je še spravno toliko bolje.
Toda pomembno
je vedeti komu boš posvetil svojo minuto molka, svojo misel. Gospodje ki vsako
leto romajo k Bazoviški fojbi, položijo tam vence in deklamirajo nekaj
pompoznih stavkov, pravijo, da častijo spomin na tisoče nedolžnih Italijanov
pobitih s streli »okupatorskih« jugoslovanskih partizanov, ki so bili zasedli
Trst. V resnici so ga bili osvobodili, toda pustimo to. Tako tržaški župan
Dipiazza, tako bivši italijanski notranji minister in vodja Lige, Salvini, tako
nekdanji predsednik evropskega Parlamenta Tajani, tako predstavniki ezulskih
organizaciji in tudi sam predsednik italijanske Republike Mattarella je lani
spregovoril o »dolga leta zamolčani nacionalni tragediji«. Ko na vsaki taki
slovesnosti, nato še na televiziji ob Dnevu spomina, ali v kakem filmu o
takratnih dogodkih, pripoveduješ in prikazuješ, da so »Slovani pobijali in
metali v fojbe nedolžne Italijane, krivi le tega, da niso sprejemali
komunizma«, ne da bi niti s stavkom kontekstualiziral ta vsekakor zavržna
dejanja s tem kar je bil počel prej, celih 20 in več let fašizem s Slovanskimi
narodi in najbolj s Slovenci, kot prvo posiljuje zgodovinsko resnico, kot drugo
proizvede sovraštvo, ki se neizbežno prenese na kakovost odnosov večinskega
italijanskega naroda z dediči teh »zlobnih Slovanov«, oz. s pripadniki
manjšinske slovenske narodne skupnosti, ki z njim sobivajo ter, seveda, tudi
odnosov Italije do Slovenije in ostalih držav nekdanje Jugoslavije.
No, enako, z
obratnega zornega kota, se je pripovedovalo tudi pri nas, ko vse do konca
osemdesetih smo si zatiskali oči pred
dejstvom, da tudi osvoboditelji, ne le okupatorji so bili zakrivili zločine.
Fojbe in exodus več kot 200 tisoč prebivalcev Istre in Dalmacije, predvsem
italijanske narodnosti, sta bili tabu tema. Tako kot množični poboji tudi
drugje v Sloveniji. Toda smo se zlasti po osamosvojitvi soočili s tem, priznali
kaj so bile zagrešile povojne oblasti in začeli iskati poti k spravi.
Italija se je
na to spozabila in ob Dnevu spomina slavi danes le žrtve krutosti
jugoslovanskih povojnih oblasti ne pa tistih, tudi med samimi Italijani, ki so
padle in trpele pod divjaštvom fašizma in nacizma.
Da bi to
stanje presekali in se sprijaznili z zgodovino kakršna je dejansko bila, sta se
slovenska in italijanska vlada 1993 leta dogovorili o ustanovitvi mešane
kulturno-zgodovinske komisije, ki bi naj preučila odnose med narodoma v najbolj
kritičnih časih in sicer od 1880 do 1956 leta. Vkopali so se, zgodovinarji, v
arhive in drugo gradivo ter 7 let potem spisali in objavili Poročilo o njihovem
delu in njihovih ugotovitvah, ki naj bi ga že po dogovoru iz leta 1993 obe
strani, obe vladi, osvojili in ga uradno objavili kot najbolj objektivno
pripoved odnosov med državama in narodoma v preiskovanem obdobju.
Slovenija je
to storila, Italija ne. Če bi, bi Dipiazza, Salvini in njima podobni morali priznati da so bile fojbe predvsem
posledica fašizma in da v njih niso končali le nedolžni Italijani, zlasti ne na
tisoče in ne v bazoviško. Kolikor dokaj verodostojni viri povedo, je v tem
breznu, pravzaprav jašku opuščenega rudnika, končalo najprej, še 1944 leta, kar
nekaj antifašistov, Italijanov in Slovencev pobitih s strani
kolaboracionistične Mestne straže, po končani vojni pa so osvoboditelji za ene,
okupatorji za druge, tam zmetali trupla
ubitih nemških vojakov, konjske kadavre in razbite vojaške vozove. Ve se tudi
za truplo nekega lokalnega vojnega zločinca. Vse to so oktobra 1945, po odhodu
jugoslovanskih enot iz Trsta in prihodu zavezniške vojske, ven potegnili
angleški inženirci, ki so iskali novozelandske vojake in tiste Italijane, ki
naj bi jih pokončali partizani, vendar teh niso našli. Morda tudi to ne drži, a
Italija noče da se fojba znova odpre in temeljito preišče, ker bi jo - pravijo
oblasti - oskrunili. Ni kaj, izgovor je dober. Gre pač za spominski kompleks, a
težko zamaskira strah, da bi se mit jugoslovanskega barbarstva nad Italijani v
Trstu in okolici do neke mere razblinil.
Kot nekdanji
sodelavec in dolgoletni strankarski soborec Pahorja, sem predsednika Republike
že nekaj časa nazaj, ko se je začelo šušljati, da je bilo to možno, pozval, da
bi kot pogoj za skupni obisk z italijanskim kolegom bazoviške fojbe postavil
uradni Mattarellov poziv svoji vladi k objavi Poročila zgodovinarjev in k njegovi
implementaciji zlasti v učbenike in drugo relevantno zgodovinsko literaturo.
Kaže da tega
naš predsednik ni storil in da bo na bazoviško fojbo vseeno šel. Poročilo
zgodovinarjev bo ostalo nedokončano delo, zmagali bodo še enkrat več
prirejevalci in posiljevalci zgodovine, in v spomin bo ostal še en velik kiks
našega Boruta. Morda največji doslej. Sprava pa se bo pustila čakati.
"Pripovedujem svoje življenje"
E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria