Izrael še vedno naš prijatelj?!

 

BESEDE VELIKE, DEJANJA MALA!

… in standardi še vedno dvojni.

 

Že dolga leta, zagotovo od osamosvojitvene vojne dalje, sodelujem z mirovniki v Italiji, predvsem v sosednji Furlaniji Julijski Krajini. Me redno vabijo na vse njihove shode in srečanja s prošnjo da se tudi kaj oglasim, da spregovorim o mirovništvu pri nas v Sloveniji in sicer, o naših pogledih na vojne in druge konflikte v teku. Vedo' da od udora ruske vojske v Ukrajino povezujem nekako preko spleta skupino od 50 do 70 slovenskih intelektualcev, ki se občasno oglašamo s pismi, pozivi in peticijami državnemu vrhu k alternativnemu, bolj miroljubnemu in koherentnemu pristopu k reševanju teh vojn. Govorim o ukrajinski in oni, ki je pol drugo leto kasneje znova požgala Bližnji vzhod ter skrbi sveta in ki jo najbolj zaznamuje še vedno trajajoči genocid Izraela nas Palestinci.

Pogosto me začudeno sprašujejo, kako da nam v Sloveniji uspeva nagovoriti neposredno državni vrh, da nas tu pa tam sprejmejo v parlamentu in pri predsednici republike, česar ni italijanskim mirovnikom dano niti v sanjah, in moj odgovor je preprost: »Nas je za skoraj za tretjino manj kot je prebivalcev Rima in se večinoma, vsaj tisti, ki smo se sprehajali po političnih odrih, poznamo tudi osebno«. A jih takoj pomirim pri zavidanju: »Sprejmejo nas že, si vzamejo urico časa, ob sebi imajo zbrane svetovalce, poslušajo,  a da bi nas tudi slišali in skušali razumeti, tega je bolj malo«.

Tako, da je seveda lepo, da prejmeš vabilo na tako srečanje in da to kar pisariš v medijih poveš direktno predsednicam Republike in Državnega zbora ter njunim sodelavcem, toda tudi takrat, ko se ti je zazdelo, da si izbral prave besede in podal prave argumente, ko so ti sogovorniki prikimali, ko si rečeš, končno so me razumeli – pa govorim v imenu slehernega člana ali članice naših delegaciji - v nadaljevanju uradnega ponašanja do omenjenih vojn in njihovih protagonistov, ugotoviš, da je bilo kimanje le gesta vljudnosti, da sprejeli od onega kar si jim povedal niso ničesar ali zelo malo. No, tega ne morem reči za predsednico parlamenta, go. Klakočar, ki nas je, ne samo sprejela kar tri krat, ampak tudi slišala in to zelo, zlasti pri Palestini.

Tudi razgovor s šefico države, dr. Pirc Musar, je bil dragocen, razgiban, mestoma vroč, poslovili smo se z nasmeški, morda tudi malce kislimi, in prijaznimi pozdravi, toda izvedeli bi dan kasneje, da je pričakovala več od nas, da ji nismo bili podali nobenega oprijemljivega predloga kako se postaviti do vojn, da smo modrovali bolj v prazno in s pomanjkljivim vedenjem o ozadjih delovanja države pri iskanju poti k miru. Razumeli smo, da nas ni bila razumela, poslušala da, slišala komaj.

In da je temu bilo tako se je pokazalo v sredo 15. januarja na tradicionalnem po-novoletnem sprejemu za tuji diplomatski zbor pri nas, ki sta ga na Brdu pri Kranju gostila predsednica Republike in predsednik Vlade. Vsekakor pohvale vreden  nagovor predsednice, ki je hudo okarala tako Izrael kot Rusko federacijo. Prvega, ki da »mu je dovoljeno vse, tudi pobijanje tisočev in tisočev otrok ter žensk, uničevanje bolnišnic, šol in domov«, pri čemer je »tragično - je dodala - da se kot mednarodna skupnost na vse to komajda še odzivamo«, Rusijo pa ker je grobo poteptala suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine in ker »Še vedno trajajoča agresija povzroča škodo, ki jo bodo plačevale generacije«. Recimo da znosna tudi druga pridiga, a da bi priznala, kot ves čas trdi njen bivši kolega predsednik Danilo Turk, na kar smo jo bili tudi mi mirovniki spomnili, da »Problem Ukrajine je posledica nerazumne ideje o širitvi Nata nanjo, oz. da je tu pravi vir tega konflikta«, niti slučajno.

Toda najhuje je bilo spoznanje, da veleposlanikov, ki so jima bile predsedničine besede najbolj namenjene, izraelskega in ruskega na sprejemu sploh ni bilo. Drugi ker je že tretje leto izobčen iz slovenske diplomatske skupnosti, in zato ni bil vabljen, prvi pa, ker jih ni hotel slišati in je protestno abstiniral. Velik problem je v tem, da je sploh bil povabljen. Še en hud, sramoten kiks v naših deklariranih »enotnih standardih«.

Vzajemno razočaranje

 

Predsednica »malce razočarana« z mirovniki? Kaj pa mi z njo?

 

»Moram vam čisto iskreno povedati, da sem bila na koncu malce razočarana. Ker govoriti o tem, da je treba storiti nekaj, da bo mir, je zelo lahko. Ko sem jih spraševala o tem, kaj konkretno mislijo, seveda konkretnih predlogov ni bilo ravno veliko, razen tega, da bi Izraelu morali dati dodatne sankcije.« Tako predsednica Republike Nataša Pirc Musar na vprašanje Tanje Gobec kaj je bila odgovorila mirovnikom, ki nas je minuli petek sprejela in ki smo ji bili predali Peticijo s pozivi k odločnejšemu zavzemanju Slovenije za mir v Ukrajini in Palestini. Intervju s državno poglavarko je TV Slovenija predvajala v ponedeljek.

Ko sem to slišal, sem predsednici takoj pisal, se ji še enkrat zahvalil za čas, ki si ga je bila s svojimi sodelavkami in sodelavci vzela za nas - vodil sem namreč delegacijo - in ji očital, da Peticije ni bila prebrala dovolj pozorno, enako pozorno tudi nas ni bila poslušala. Sicer bi videla in slišala, da so bili naši pozivi, naši predlogi kaj storiti z omenjenima vojnama še kako konkretni:

1.     Pot v Moskvo, k Putinu, tako kot Orban, in povezovanje še s kom v EU, ki podobno misli o tem, da so za končanje vojne nujni pogovori in ne oboroževanje Ukrajine - glej Fica in morda kmalu tudi Milanoviča,

2.     nasprotovanje včlanitvi Ukrajine v Natu in sicer nadaljnji širitvi zavezništva,

3.     v zvezi z genocidom Palestincev pa boleče sankcije proti Izraelu, vsaj take kot proti Rusiji, in še posebej poziv ZDA, Nemčiji, Češki in drugim zahodnim zaveznicam, ki to počno, k prenehanju oboroževanja Izraela.

Spomnili smo jo v zvezi s tem na nedavna priporočila posebnega predstavnika EU za človekove pravice Olofa Skooga zunanjim ministrom unije, da naj članice povezave ustavijo prodajo orožja in do nadaljnjega prekinejo politični dialog z Izraelom, česar pa ministri niso storili in s tem priznali sodelovanje EU v genocidu. 

Večkrat sem jo osebno pozval k izkazovanju več poguma pri teh odločitvah, pri čemer je ponavljala, da enotnosti v zvezi s Palestino in Izraelom v Evropski uniji žal ni in da ji soliranje ni blizu. Pa sem jo spomnil, da smo vendarle bili storili korak izven dogovorov, privolitev in usklajevanj u Brusljem ali Washingtonom – ob priznanju Palestine skupaj z manjšo skupino evropskih držav: Španijo, Irsko in Norveško. »Storimo to še enkrat! Povejmo zaveznicam, ki še naprej pošiljajo orožje Netanyahujevemu režimu, da prispevajo k nadaljevanju masakra, da pristajajo na vlogo sostorilcev!«

No, od tega obiska k predsednici Republike tudi sami, mirovniki, nismo pričakovali veliko, a zdelo se nam je pomembno, da bi nas slišala, tako kot nas je bila, priznam, da z večjim sočustvovanjem, predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, in da bi zapolnili tisti manko v naši komunikaciji z državnim vrhom, ki nam ga je silila neodzivnost predsednika Vlade, Roberta Goloba. Po štirih neuspelih prošnjah za sprejem, smo se mu sedaj odpovedali.

Kako dalje? Počakajmo na inavguracijo Donalda Trumpa. Zanimivo, da se še nihče od vidnejših zagovornikov članstva Ukrajine v Nato (Rutte, Leynova, Kallasova…) ni odzval na Trumpov napovedan veto k tem koraku - »Razumem Putina zakaj je storil kar je!« - za katerega že od začetka ruske agresije dalje, evropski odločevalci trošijo na desetine milijard evrov, da bi Ukrajini obvarovali pravico do njega. Generalni sekretar Nata, Mark Rutte, kot da Trumpa ni slišal, je na ponedeljkovem srečanju v Bruslju z obrambnimi ministri EU in na torkovem zasedanju Evropskega parlamenta, pri čemer se znova sprašujmo, kaj ima početi sekretar Nata v sobanah Evropske unije, ustrelil le napoved nujnega povečanja obrambnih izdatkov članic iz 2 na 3,5 ali več % BDPja. Trump jih zahteva kar 5%, sicer grozi z odhodom ZDA iz zavezništva.

Upam, da bo naša javnost končno spoznala, da nam ni mesta v tej druščini in da je čas da od nje odidemo k nevtralnemu, oz. neuvrščenemu statusu