Dosledno nedosledni

 

Načelnost, doslednost, pravičnost, enaki standardi… kaj je že to?

 

A si res ne upamo, vsaj enkrat, uporabiti iste vatle pri dveh zadevah, ki sta si skorajda zrcalno podobni? Recimo najnovejši daj-dam med Izraelom in Iranom. Pa gremo po vrsti: 1. aprila Izrael napade z bojnimi letali iranski konzulat v Damasku, pobije 8 ljudi, med njimi tudi poveljnika iranske revolucionarne garde in njegovega namestnika. Evropska unija ne gre dlje od izraza zaskrbljenosti zaradi možne eskalacije konflikta med tema državama. Nežno in posredno obsodbo, ker da »obsojamo napade na diplomatske prostore, kot nesprejemljive in neopravičljive« izreče v Varnostnem svetu, od evropskih članic, le naš Samuel Žbogar. No, vsaj nekaj.

2 tedna za tem, Iran, sklicujoč se na 51. člen Ustanovne listine OZN, oz. na pravico do samoobrambe,  izvede povračilni napad na Izrael, s cca 300 brezpilotnimi letalniki in balističnimi ter manevrirnimi raketami, pri čemer jih Izraelci s pomočjo Američanov in Britancev, in še prej tudi Jordanije, 99% prestrežejo in uničijo preden dosežejo izraelski zračni prostor, zato je škoda minimalna, le nekaj ranjenih in poškodovanih oseb, a tokrat je evropska obsodba tega dejanja takojšnja, enotna in ostra. Enako voditelji G7! Tudi z novimi sankcijami proti Iranu, poleg že obstoječih še  iz 80tih let, maha predsednica Evropske komisije Von der Leynova. »Tako neposredno Iranski napad na Izrael je brez primere - poudari in doda - Izražamo svojo solidarnost in podporo izraelskemu ljudstvu in ponovno potrjujemo našo neomajno zavezanost njegovi varnosti.« In sankcije so v sredo 17. aprila že sprejete.

Da je v Gazi v zadnjih 6 mesecih Izrael pobil 34 tisoč Palestincev – civilistov, od teh 14 tisoč otrok, 10 tisoč žensk, pa nekaj stotin humanitarcev in novinarjev, in da se še naprej norčuje iz resoluciji OZN in še drugih pozivov s sveta k prekinitvi morije, vodilne v EU pretirano očitno ne moti, če pa jih že, si raje ugriznejo jezik. No, Von der Leynova tudi to ne. Ve se kako Nemci gledajo na vso zadevo. In si znova rečem: ker Izrael pobija ljudi, vladavino prava, humanost, človeštvo, mi Evropejci kaznujemo Iran. Naj razume kdor zmore?!

Kar pa še posebej mora nas, državljanke in državljane Republike Slovenije skrbeti je ravnanje naše vlade, ki tudi tokrat ni znala reči: »NE! Dodatnim sankcijam proti Iranu se ne bomo pridružili? Oz. če si jih že kdo zasluži, pa ne samo zaradi provokativnega napada na iranski konzulat v prestolnici Sirije, ampak predvsem genocida v Gazi, je to Izrael!« Znova je pokleknila pred mantro o enotnosti evropske zunanje politike za vsako ceno. Namesto da bi počeli kar je prav, kar je pošteno in pravično, kar je humano, si raje nadenemo rešilni jopič in čelado ter se prepustimo toku. 

A češnjica na torti šele prihaja. Potem, ko smo ves čas morije v Gazi bili do Izraela prizanesljivi, ravnali do njegove vlade z rokavicami, se celo vzdržali od vpoklica na zagovor njenega veleposlanika pri nas - ne pozabimo na to kako smo se odzvali do ruske agresije na Ukrajino – si je 21. ali 22. aprila Izrael dovolil, brez kančka sramu, poklicati na zagovor našo veleposlanico v Tel Avivu, Andrejo Purkart Martinez, zaradi glasovanja Slovenije v Varnostnem svetu o polnopravnem članstvu Palestine v OZN, in naša draga ministrica, Tanja Fajon, je pohitela s pojasnjevanjem javnosti našega stališča, naših razlogov za tako glasovanje, in mirila Izrael, da to ni bilo uperjeno proti njemu, ker da mu v ničemer ne ogroža varnosti. Povsem narobe svet! Mene je kot državljana Slovenije in Evrope globoko sram. A je še koga? 

Samo ruska, predvolilna propaganda?

 

So se Rusi aktivno vključili v predvolilno tekmo?

 O tem se zadnje tedne veliko govori in piše. No, sam ne dvomim, da je temu tako. Sicer do mene, ki od samega začetka zagovarjam bolj mirovniški, oz. pogajalski pristop k vojni v Ukrajini, zlasti potem, ko se je dalo razumeti da politika sankciji in oboroževanja ukrajinskega odpora ne bo v ničemer prispevala h končanju ruske agresije, in aktivno podpiram enega od kandidatov, s katerim si deliva poglede, ni pristopil še noben Putinov agent. Zlobni jeziki bodo rekli, saj ni bilo treba, Juri je že itak na njihovi strani. Sem pa začel prejemati iz Urada ukrajinskega predsednika dnevna poročanja o naj naj dosežkih njihove diplomacije ter o grozljivosti in zločinskosti ruskega početja. Zanimivo da niti ene same omembe napadov ukrajinskih brezpilotnikov na ruskem ozemlju, pa niti besede o izraelskem genocidu v Gazi. No, ta kanal sem izkoristil in tudi sam Zelenskemu pisal, da naj vendarle prisluhne besedi Svetega Očeta, sicer se bo na ukrajinskih bojiščih še naprej umiralo in Ukrajine bo vse manj. Odgovora seveda nisem pričakoval. Prejemam še naprej isto. Pa se sprašujem, koliko nas je še takih, ki nas je predsednikov urad prepoznal za potrebne »objektivnega« ukrajinskega informiranja, oz. za potencialne žrtve ruske propagande, ki jim je treba vcepiti nevtralizatorje?

Propaganda je javno načrtno razširjanje različnih ideoloških nazorov. Njen cilj pa je vpliv na javno mnenje v političnih, ekonomskih, psiholoških in drugih okvirih. Torej, če je temu tako, ali smo podvrženi res samo ruski propagandi? Ali ne sodi k njej, propagandi namreč, tudi to, kar nam dopovedujejo naši in evroatlantski oblastniki, da nam Rusija ogroža dosežene civilizacijske vrednote, evropski style of life, demokracijo, svobodo, varnost, če jo ne porazimo prej, oz. ustavimo že v Ukrajini in jo od tam odženemo? Ter da se moramo zato pospešeno in obilneje oboroževati?

A ni morda propaganda tudi javno zgražanje ameriškega predsednika Bidna s tem kar počne Izrael, češ glej ga, glej ga, kako je Netanyahuja nahrulil, a mu obenem omogoča, z dostavami novih in novih količin orožja in streliva, da pobijanje in stradanje palestinskega ljudstva nadaljuje? In če ostanemo doma, naj mi bo dovoljeno, da za propagando kvalificiram tudi medijsko prenašanje javnosti ena same zveličavne resnice, tiste, ki nam jo podajata oblast in pri tem z njo kooperativna opozicija, medtem ko nasprotnih tez ne radi puščamo zraven, če pa že s pipeto? Tu prednjači televizija.

Dnevno spremljam tovrstna soočenja na italijanskih tv kanalih, od RAIa do Mediasetovih, in povsod imaš pro et contra, zagovornike tako Izraela kot Palestine, ob vojni v Ukrajini pa tako pogajanj kot oboroževanja. Sicer moja kritika ne leti samo na RTV, tudi etablirani pisani mediji nosijo pečat enoznačnosti, posebej izpod peres glavnih kolumnistov.

Ja, najde se tudi kaka Saša Vidmajer ali Mojca Pišek, in kak Janez Markež, a znova, s pipeto, po kapljicah. Ko berem kolumne Lisjaka Gabrijelčiča, Milharčiča, Žerjaviča, da ne govorimo Rupla, pa tudi nekoč cenjenega, vsaj z moje strani, Uroša Esiha, vidim eno samo apriorno protirusko propagando. Ne razumem na osnovi česa vidijo ti gospodje v mirovnike, v zagovornike končanja vojne s pogovori in s kako uresničljivo pogajalsko ponudbo Putinu, rusofile. A česa takega rečejo lahko za papeža Frančiška? Za naša nekdanja predsednika Kučana in Turka, ki sta bila celo prvo podpisana na poziv voditeljem EU, Nata, ZDA in Ruske federacije k Zaustavitvi vojne v Ukrajini 16. februarja lani? Stranka Resnica, najbolj prorusko usmerjena stranka v Slovenji? Zakaj? Ker si enako kot podpisniki pod omenjenem pozivom prizadevajo za mir? Nihče od slovenskih mirovnikov, da bi slišal ali bral, ni opravičil in ne opravičuje ruske agresije na sosedo, obsojamo jo in podpiramo humanitarno pomoč Ukrajini, pojasnjujemo pa kaj jo je predhodilo in spodbudilo in kakšne odgovornosti nosijo pri tem še posebej ZDA in Nato. Nenazadnje tudi EU, ki se je izkazala kot povsem nekonsistentna, dvolična in krivična, ko nas je doletela še morija Palestincev v Gazi.

Omenil sem Kučanov-Turkov poziv izpred več kot leto dni, h končanju vojne, ker je že takrat dišalo po nevarnosti izbruha jedrskega spopada. Danes za Ukrajince ni nič boljše, izgubili so poleg nekaj tisoč življenj še par odstotkov ozemlja ter z idejami, ala Macron, o napotitvi evropskih vojska njim v pomoč smo do apokaliptičnega razpleta le še par korakov.