Še enkrat: umaknimo se z Nata

 

Nehajmo sitnariti z nevtralnostjo, 3.

 

G. Zdravko Petrič s Kostanjevice si zasluži pohvalo za dober, umirjen a lepo argumentiran odziv na pisanje mag. Mirka Ciglerja, izmed staroste slovenske diplomacije in tvorcev našega članstva v Zvezi Nato.

Kot poslanec Socialnih demokratov v času, ko se je Slovenija o tem odločala sem aktivno sodeloval v referendumski kampanji in zagovarjal naš vstop v Evropsko Unijo, nasprotoval pa onemu v Severnoatlantsko zavezništvo.

Bil je tudi čas priprav ZDA za napad na Irak, ki naj bi posedoval orožje za množično uničevanje. Bila je pretveza, ki je razkrila česa je bila ameriška administracija – predsednik je bil takrat George Bush mlajši - zmožna, da bi se znebila zoprnega in motečega vladarja. Varnostnemu svetu OZN je kazala lažne dokaze, svetovno javnost je brez sramu zavajala in vedelo se je da to počne, a kljub temu pridobila k sebi, ko že ni mogla mandata svetovne organizacije, zaveznike v Natu in kandidatke za članstvo, s Slovenijo vred – (»koalicija voljnih«) in izvršila napad ter invazijo, ki bi trajala kar 9 let. A se agresija ni zgodila v Evropi, zgodila se je tam daleč, v eksotični arabski svet, zato nič hudega – obči odziv Zahoda.

Danes Rusija obračunava z Ukrajino. Putin počne podobno kot Bush 2003, pa še brez laganja. Ah, to pa ne! – se zgroženo odzovejo ZDA in Evropa ter večji del sveta. Napadena je suverena in demokratična država, ki Rusiji ni storila ničesar in tudi ogroža je ne. Gre za vojni zločin! Za nekaj nepojmljivega! In odgovorni za to bodo privedeni v Haag! Nobenega pomisleka, tudi sam česa takega nisem pričakoval in zgrozil sem se, ko se je zgodilo, a bi se morali enako odzvati 2003 in tudi Busha napotiti v Haag. Bil sem zgrožen tudi takrat. Kje je med tema agresijama razlika? No ja, Ukrajina je demokratična država, v Iraku pa je vladala diktatura. Prva je v naši celini, drugi v drugo. Sta torej to kriterija po katerih se odobrava ali obsoja tuji poseg v suverenost in ozemeljsko nedotakljivost neke države?

Spomnil sem na Iraško vojno – veliko več zločinov ZDA našteje v svojem prispevku g. Petrič – ker nazorno ilustrira moč in vpliv na mnenja in odločevanje oblastnikov širom sveta, posebej pa v Evropi, ki ju ima Bela Hiša, predvsem iz naslova Natovega zavezništva. In utemeljeval sem svoj NE Natu z dvema osnovnima tezama: prva - da so nas že takrat bistveno bolj ogrožala »porušena ravnovesja v naravi, oz. ekološke katastrofe in še zlasti podnebne spremembe, kot Bin Laden, Sadam Hussein in njima podobni«, druga - da bomo s tem članstvom postali vazali Združenih držav Amerike, med glavnimi posiljevalkami podnebja, ki so se šle in se še gredo svetovni policaj, a tudi tožnik in sodnik v mednarodnih odnosih, to pa je pomenilo da bomo služili, posredno ali neposredno, uveljavljanju njihovih strateških in siceršnjih interesov.

In po 19 letih članstva kje smo? Tam kjer smo nasprotniki članstva v Nato napovedovali. Poglejmo podnebje – nazadnje, samo pri nas doma, toča velikosti jajc, kot še nikoli prej, v Pomurju – in pa služenje ameriškim interesom? -  naše vojake pošiljamo tja kamor nam povedo politiki in poveljniki zavezništva, ki so v glavnem Američani. Zdaj jih gre stotina na Slovaško, da okrepi (??!) vzhodno krilo pred morebitno rusko grožnjo. Bomo zato bolj varni? Vremenske ujme se bodo ponavljale in bodo vse hujše, glede bojnega prispevka pa pričakujmo, če ne bo kaj hujšega, nič drugega od dolgoročnejših težav v bilateralnih odnosih in izmenjavah z Rusijo ter zavoljo sankciji, ki jih sproža zahod proti njej, tudi v lastno škodo (glej energente), vse dražje življenje doma in nove ter vse hujše migracijske pritiske na Evropo. Od kod? Iz Afrike in ostalih delov sveta, kjer kot posledica nadaljevanja ukrajinske vojne, ki jo podpira, hočeš, nočeš, neprekinjeno oboroževanje braniteljev s strani Zahoda, umirajo od lakote na milijone ljudi.

Pa namesto, da bi iz Bruslja – Washington pri tem kar odmislimo – stekla resna diplomatska iniciativa, ki naj bi Kremelj privedla k mirovnim pogajanjem, recimo o varnostnih jamstvih, ki jih je Rusija zahtevala pred agresijo - tu sodi tudi konec širjenja Nata vse bližje njenemu ozemlju – ter o statusu Donbasa, gremo v povsem nasprotno smer: še naprej pošiljamo orožje Ukrajini, v veri, po mojem iluzorni, da bo vendarle na koncu zmagala, oz. Ruse odgnala, in pozdravljamo nadaljnjo krepitev zavezništva z zaprošenimi članstvi še Finske in Švedske. Se še ni usedla na Mladiki, ma jima je izrekla dobrodošlico v Natu tudi naša Fajonova za katero sem upal, da bo novi vladi pokazala pravo pot! Sedaj upam le še v to, da bo vsaj Šarec ustavil pošiljko »ruskih« tankov Zelenskemu, ki jih je odobril Tonin. In se sprašujem kdaj bo pomembnejše Evropejce spet srečala pamet?