Hoče NATO do Moskve?

 

Finsko »napako« bo Putin požrl, ali nas bo drago stala?

 

»Se tutto va bene, siamo fottuti«… Se glasi nek italijanski rek, ki ga v Sloveniji  nisem zasledil, bi ga pa lahko smiselno prevedli: »Če bo vse dobro, smo nastradali«.

O čem govorim? O vojni v Ukrajini, seveda, in o posledicah, ki jih prinaša na življenje širom Evrope in sveta. Že v sedanji fazi krize vidimo da se nam energenti krepko dražijo, posledično se in se bo tudi hrana ter vse ostalo kar se prevaža, da zaradi blokade več kot tisoč vagonov žita v Odesi že stradajo in še huje bodo, na milijone že tako in tako lačnih ljudi v Afriki, kar bo prispevalo k novim in še hujšim preseljevalnim pritiskom na bolj razviti del sveta, predvsem na Evropo, da razdor med Zahodom in Rusijo zamika za kar nekaj časa skupno izpolnjevanje obveznosti do podnebja, pri čemer se beležijo že morda tudi usodne zamude – opozarja znanost -, kar pomeni konec sanj o pravočasnem upočasnjevanju segrevanja ozračja, oz. konec s cilji iz Pariza in Glasgowa, … zato stavek, »če bo vse dobro«, ki pomeni, da če se  zadeve ne zaostrijo še bolj, smo že sredi »pekla«, kakršnega človeštvo ne pomni od konca druge svetovne vojne. Resda, omenjenih težav v tem trenutku, vsaj na stari celini, še ni tako čutiti. A prihajajo. »Težki časi nas čakajo, čakajo nas časi preizkušenj. Ohraniti moramo vero v človečnost!«!« - kliče skoraj zlovešče predsednik republike, pa navajeni smo ga nasmeškov in spodbudnih besed.

Torej, še enkrat, če se zadeve ob ukrajinskem konfliktu, oz. v odnosih med Zahodom in Rusijo ne zapletejo še bolj. Kaj pa če se?

Nemalo poznavalcev in preučevalcev mednarodnih odnosov vedo in povedo, da je med generatorji konflikta, ki v Ukrajini mori Ukrajince in napadalce Ruse, ob najstrožji obsodbi gospoda, ki ga je zaukazal in ki sedi v Kremlju, pa vsi upamo, da bo čim prej, če ga ne bo zdravje izdalo, priveden v Haag, širitev zveze Nato na vzhod Evrope, vse bližje pa tudi že od 2002 v dotiku (Latvija in Estonija) ruskih meja. Kot razlog za napad na jugo-zahodno sosedo je Putin navajal predvsem njeno namero zapisano v sami ustavi, da vstopi v evro-atlantsko zavezništvo. Še pred agresijo je zahteval od ZDA in Nata, da bi to članstvo zavrnile, oz. Rusiji zagotovile določena varnostna jamstva, kar je pomenilo, stop širitvenega procesa, ki da njegovi državi daje občutek vse večje ogroženosti. Kot vemo so bile njegove zahteve zavrnjene in?... Ja, počilo je, začela se je ukrajinska kalvarija, ki ji vse sankcije Zahoda proti agresorju in kontinuirano oboroževaje braniteljev, zaenkrat še, ne pridejo do živega. In seveda Putin ter njegovi svarijo: »Če se bomo čutili eksistencialno ogroženi, ni izključeno da se zatečemo tudi k jedrskemu odzivu«.

Vse to smo videli, slišali, prebrali. Vemo koliko je ura, vemo da ima Rusija največji jedrski arzenal na svetu, da je Putin že zaukazal povečano jedrsko pripravljenost, in namesto, da bi se trudili pognati z njim dialog o popravku porušenih varnostnih razmerji, tako da bi se ruski občutek ogroženosti omilil, zmanjšal ter da bi končno izhlapel, pa bi se tudi vojna v Ukrajini pričela ugašati, se gremo korake v nasprotno smer, v smer utrjevanja in poglabljanja omenjenega občutka. In to z neverjetno lahkotnostjo! Vsi skoraj v en glas, celo s tvitom predsednica SD Tanja Fajon: Dobrodošli, Finska in Švedska, v Nato. »Prispevali bosta k krepitvi kolektivne varnosti v Evropi in upam da tudi k čimprejšnjemu končanju vojne v Ukrajini po mirni poti« – tako verjetna zunanja ministrica v Golobovi vladi.

Sam ne vem več, kaj si o tem misliti, ko celo moja bivša stranka, ki pripada levemu polu in nekoč naravna zaveznica mirovnih gibanj, podleže proNatovski histeriji ki jo je z napadom na Ukrajino Putin sprovociral. Ali je kak deal z njim pod mizo že sklenjen in v Washingtonu ter Bruslju vedo, da bo le še malce zalajal toliko da si reši obraz pred lastnim ljudstvom, ali gre pri mahanju z jedrskim strašilom le za blef, oz. nobenega dogovora ni, vlada pa prepričanje, da se bo zadovoljil s kakšno manjšo pripojitvijo ukrajinskega ozemlja, kar Zahod mu je ne bo itak nikoli priznal, tako kot s Krimom ne,  in da bo prihod Nata na finsko mejo preprosto požrl. Ker če temu ni tako bomo finsko (in Natovo) »napako«, kot jo je v soboto označil Putin, drago plačali vsi v Evropi in širše. Prvi resnejši odzivi iz Moskve so sicer pomirjujoči. »Članstvo Finske in Švedske v Natu ne vidimo kot neposredne grožnje, bi se pa lahko odzvali na nameščanje vojaške infrastrukture na njunem ozemlju!« No, zaenkrat nič usodnega, toda a gre Putinu še verjeti in zaupati?