Hinavščine da te kap!

 

Dragi Charles, draga Ursula... Dragi Janez, oz.

ko se ti od visoke diplomacije obrača!

 

16. december 2022 – V Strasbourgu Evropski Parlament sprejme Resolucijo o temeljnih pravicah in vladavini prava v Sloveniji v katero izrazi »globoko zaskrbljenost zaradi ravni javne razprave, ozračja sovražnosti, nezaupanja in globoke polarizacije v Sloveniji, kar je spodkopalo zaupanje v javne organe in med njimi« ter poziva »vplivne javne osebnosti in politike, tudi člane vlade, da naj vodijo z zgledom ter zagotovijo spoštljivo in civilizirano javno razpravo, brez ustrahovanja, napadov, žaljenja in nadlegovanja«.

18.december 2022 – V Bruslju se ob predstavitvi rezultatov šestmesečnega predsedovanja Svetu Evropske Unije, predsednik naše vlade Janez Janša zahvali tako predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, kot predsednici Evropske komisije, Uršuli von der Leyen za »odlično sodelovanje« v tem času, in od njiju prejme povratno enako globoke zahvale in pohvale za »sijajno poročilo« o opravljenem delu. So na »ti« in malo manjka, da se tesno vsi trije objamejo in poljubijo. Janša razkrije tudi da se je z obema pogovarjal po telefonu tudi sredi noči, »ko je bilo potrebno koordinirati določene korake«. Pomislim, kaj si je takrat mislila Urška?!

Zahvalam Janši se pridruži še francoski predsednik Emmanuel Macron – Francija prevzema predsedovanje od Slovenije s 1. januarjem 2022 – za »pomembne dosežke na področju zdravja, digitalnih dosjejev in socialnih zadev ter za stalno razpoložljivost«.

Ko vse to vidim, slišim in berem, se mi skorajda obrne. Vemo kje. Pa imam v krvi dobrih 20 let politike z zmesmi diplomacije.

Kako to – se sprašujem - da prihaja do tako diametralno nasprotujočih si ocen o stanju v naši državi, oziroma o delu vlade, ki je tega stanja glavni generator. Razumem, da nekaj je to, kar vlada počne doma, nekaj drugega pa ono, kar opravlja v imenu 27-terice, toda kljub temu se mi računica ne izide. Doma je Janša skoraj leto dni finančno davil STA, s svojimi ljudmi vzpostavljal nadzor nad RTV ter na vrsto drugih podsistemov, kot so vojska, policija, energetika, transport, družba za upravljanje terjatev bank, Slovenski državni holding, nezakonito je zadrževal imenovanje evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije, ignoriral sodbe sodišč, celo ustavnega, o zakonitosti vladanja tokom epidemije s Covidom in vladal naprej z odloki, krivil celo ustavne sodnike za epidemično stanje v državi in za vsako nadaljnjo smrt zaradi Covida, skrbel za tudi personalne diskvalifikacije posamičnih sodnikov in tožilcev, proteste ljudi na ulicah pripisoval tako imenovani »tranzicijski levici« in »globoki državi« ter jih mestoma zatiral z nesorazmerno silo. Pa vse to in še kaj v 18 točkah priporočil, pozivov, zahtev, naslavlja Resolucija Evropskega Parlamenta.

Še nekaj tednov nazaj sta se ob naštetem hudo kritično obregnila tudi sama Charles Michel in Fon der Leynova. Slednja je dokaj jasno in neposredno okregala Janšo, ko je tviteraško obračunaval z njenim podpredsednikom, socialistom Fransom Timmermansom, potem ko se na Brdu, na enem od vrhov predsedovanja, ni hotel slikati z njim, in z evro-parlamentarci, ki so pod vodstvom Nizozemke Sophie in 't Veld, prišli v Slovenijo ugotavljat dejstva ki so bila kasneje podlaga za omenjeno parlamentarno resolucijo. Ob vsem tem ne gre pozabiti še na nič kaj kooperativno vlogo Slovenije, skupaj z Madžarsko, Poljsko in ostalimi Višegrajci, pri naporih Evropske Komisije in sicer EU za dogovor o bolj humani migrantski in azilni politiki in o sankcijah zoper Dodikovo Republiko srbsko.

Razen financiranja STA in imenovanja evropskih delegiranih tožilcev, tik pred 12.to, vse drugo je ostalo tako, kot je bilo, nespremenjeno. Še več, prevzem glavnega medija se je medtem že sklenil česar v Strasbourgu niso pravočasno zaznali, če so napisali, da »Naj vlada preneha se politično vmešavati v RTV in izvajati pritisk na njeno uredniško politiko ter naj ohrani njeno neodvisnost«. Rien va plus, les jeux sont faits! – pravijo Francozi. Vsi vodilni ljudje, ki si jih je vlada zaželela, so na svojih mestih in sprejet je po njenem okusu tudi tv program za 2022.

Kako naj si torej razlagamo vso to ljubečo retoriko in izmenjavo ob koncu predsedovanja? Da se izognem grobosti in nespodobnim sodbam, se tolažim s tem da gledam na vse to kot na neko vrhunsko športno tekmovanje, ki ga Slovenija organizira z odliko, a njena reprezentanca izpade že na v kvalifikacijah. Janez Janša pooseblja oboje.  

A se hočemo pobit?

 

PAHOR ZA OBVEZNO CEPLJENJE?

 Ma se hecamo, Borut?!

Medtem, ko v Strasbourgu Evropski parlament sprejema resolucijo o temeljnih pravicah in vladavini prava v Sloveniji v kateri izraža globoko zaskrbljenosti za, mimo ostalega, razklanost slovenske družbe, konkretno – citiram – »zaradi ravni javne razprave, ozračja sovražnosti, nezaupanja in skrajne polarizacije. ki spodkopava zaupanje v javne organe in ustvarja nezaupanje tudi med njimi« in poziva »prepoznavne javne osebnosti« in politike, vključno s člani vlade, k temu, da dajo zgled in poskrbijo za »spoštljivo in civilizirano javno razpravo, v kateri ne bo ustrahovanja, napadov, žaljenja in nadlegovanja«, naš priljubljen (no, vse manj…) predsednik znova ustreli napotek, idejo, usmeritev, ki bo vse prej kot družbo pomirilo.

55% cca nas je precepljenih – da, tudi sam sem med njimi in ko bo čas se bom še cepil – a 45% jih še ni in velika večina le teh je že s tem da se do sedaj ni odločila za cepljenje, dala vedeti da tega ne namerava storiti. S te populacije se je neka bolj bojevita manjšina nekaj krat podala na ulice in se spopadla s policijo. Na družbenih omrežjih in tudi sicer pred kamerami in mikrofoni ali v tisku pa se na nasprotni strani množijo oni med cepljenci, ki pripisujejo krivdo za še neporaženo Covidno epidemijo prvim in pozivajo oblasti k bolj odločnemu ukrepanju zoper njih, z grožnjami po odpovedi iz služb, po zaračunanju eventualne hospitalizacije in drugih zdravstvenih stroškov v zvezi s Covidom, po visokih kazni in celo po izločanju iz družbe, morda tudi z zaporom. Ozračje sovražnosti in izključevanja ne le med narodom in oblastjo temveč v narodu samem, med zagovorniki in nasprotniki cepljenja, se stopnjuje, narašča. Prepiramo se na to temo celo v družinah.

Ne bom uhajal v razloge, ki jih imajo in navajajo proticepilci za dokazovanje svojega prav, oziroma za pojasnjevanje svojega prepričanja, čeprav zmeda ki se pojavlja že v stroki, da ne govorimo o vladi in njenih svetovalnih skupinah okoli kakovosti in učinkovitosti cepiv, dinamike cepljenja s poživitvenimi odmerki, priporočenih starosti cepljenja, ugibanja v zvezi z novimi sevi itd – priznajmo si, da vsega nihče ne ve in da smo vsi udeleženi v nekem globalnem eksperimentu! - bolj slabo prispeva k odpravljanju pomislekov in strahov v deželi dvomljivcev. Rekel bom le, da se naj vsak odloči sam! Seveda, ob striktnem spoštovanju vseh ostalih preventivnih ukrepov. Naj bo PCT zakon dokler se vse vrste Covida, z Omikronom in njegovimi napovedanimi mutacijami vred, izpojejo.

Ostajam prepričan, da dosledno nošenje mask, upoštevanje fizične distance, in sprotno razkuževanje rok, predmetov in prostorov, ter pogosto samotestiranje, bolj kot samo cepljenje, prispevajo k nadzorovanju in omejevanju epidemije. Ne samo to, cepljenje utegne postati mnogokrat tudi varka, češ sem sedaj varen in masko lahko odvržem.

Pa nenazadnje, dragi Borut. Sam dobro veš, da obstaja nek pomemben dokument za katerega moramo popaziti, da se ga ne odpravi z zamahom roke ali odvrže kot rola toaletnega papirja. Svet Evrope, kot vodilna svetovna organizacija za človekove pravice, v svoji Resoluciji 2361 iz 27. januarja letos vsem državam članicam prepoveduje, da bi cepljenje proti Covidu postalo obvezno, ali da se lahko uzakonjena dolžnost cepiti uporablja za zapovedi, prepovedi ali diskriminacijo delavcev ali kogarkoli, ki se ne cepi. Drži se tega sporočila, povej, da si se nanj za trenutek spozabil in prispevaj k umirjanju strasti, sicer – namenoma pretiravam – bo naraščajoče sovraštvo med nami privedlo do veliko hujšega, kot nam prizanaša sama epidemija.

 

NE instrumentalizaciji manjšine? Seveda!

 

TREMUL SE ODDALJUJE OD POLITIČNIH ODLOČITEV ŽIŽE  - 3

 

Ni edini in ni sam pri tem. Že dolgo pisarim poslancu Žiži, mimogrede brez odgovorov, in ga opominjam na nespodobnosti, ki jih počenja vlada s katero se je tudi formalno zavezal sodelovati in do katere bi, pri podpori njenih dejanj, kot zdravnik, intelektualec in humanist, moral vendarle nastopati selektivno. Tega žal ne počne, slepo asistira s ključnimi glasovanji vred, pri vsem, kar si Janez Janša in njegovi ministri privoščijo. Zato je razumljivo in mnogim sonarodnjakom v tolažbo, da se je predsednik Unije Italijanov oglasil in se od Žižinih političnih odločitev distanciral.

Vzel pa jih je v bran predsednik obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, Alberto Scheriani, ki je Tremulu očital neprimernost in škodljivost te kritike na račun poslanca. »V zelo občutljivem političnem času, ki ga doživljamo – pojasnjuje – bi morali biti do njega solidarni in se mu zahvaliti za vse kar dela v prid narodne skupnosti in celotnega prostora kjer le ta živi. Odločen NE vsakršni  instrumentalizaciji skupnosti v politične namene!« – dodaja.

S Scherianijem se pri slednjem strinjam. Ves čas, odkar smo spisali slovensko ustavo 92. leta - bil sem takrat zraven! - in vanjo vgradili pravice avtohtonih narodnih skupnosti, ki jih je bila že ustavno uredila 1974 leta SFRJ, zagovarjam prav to, da manjšine (pri nas konkretno naša, madžarska in romska) ne smejo pristati na to in da nobena oblast jih v to nima pravice prisiliti, da postanejo instrument kogarkoli za dosego političnih ali drugih ciljev. Toda se s predsednikom obalne samoupravne skupnosti očitno ne ujameva pri razumevanju kdo koga in za kaj instrumentalizira. Pravi, v intervjuju Radiu Koper, da mu je vedno hudo ko sliši kako si v ta namen italijanske skupnosti privoščijo politične stranke ali posamezniki, ki imajo neke svoje interese. No, Scherianiju zagotavljam, prisegam, da kot upokojeni novinar in politik, ki ni več ne v svoji nekdanji stranki (SD) ne drugje v aktivni politiki , nimam nobenega posebnega ali osebnega interesa pisati in izpovedati to kar mislim, razen skrbi za usodo dežele v katero živim, torej tudi mojih zanamcev, in manjšine, kateri pripadam.

Prav poslanec Žiža in madžarski kolega Horvat z njuno brezpogojno, nekritično, nemo, apriorno podporo vladi ji omogočata največjo instrumentalizacijo obeh narodnih skupnosti, ali točneje obeh njima zagotovljenih parlamentarnih sedežev, doslej, ne le za dosego posamičnih zakonskih ciljev, temveč kar za samo svoje preživetje in za nadaljevanje njenega lomastenja po atributih demokracije. Brez njunih glasov, tudi pomoč »kooperativne opozicije« (SNS in disidenti DeSUSa) ne bi pomagala, da bi se Janša izognil predčasnim volitvam že pol leta nazaj. Prvič sta omenjena poslanca pristala na to, da odigrata vlogo jezika na tehtnici, čemur smo se v 30 letih neodvisne RS vselej izogibali. Vsakič sta manjšinca sodelovala z vlado, kakršna koli že bila, a le kot zaveznika, ko so ji večino zagotavljale koalicijske stranke. Tokrat prvič jo ima z njuno podporo. To je ta huda instrumentalizacija in dodajam kar zloraba narodnih manjšin, dragi Scheriani.

Morda za konec še tvoje mnenje, ali je prav, da se tvoj varovanec ni oglasil pri skoraj celoletnem finančnem davljenju STA, tudi takrat ko sta to ravnanje vlade obsodila in domače vrhovno sodišče in Evropska komisija, enako pri zgodbi z evropskima delegiranima tožilcema? OK tudi z neustavnim vladanjem z odloki v času Covidne epidemije, s kadrovskimi prevzemi cele vrste podsistemov, najbolj odmevnih, vojske, policije, energetike in RTV, s pritiski in poskusi utišanja oz. pogojevanja sodstva ter z nasilno represijo miroljubnih protestov? Nič kaj oporekati predsedniku vlade tudi ob njegovih pogostih napadih in žalitvah na račun vidnih predstavnic in predstavnikov Evropske unije? Kaj pa njegova javna podpora Trumpu, ko je bil le ta že poražen, in nič kaj spodobne ocene do predsednika Bidna? Nenazadnje tudi podpora Netanyahuju ob nadaljevanju gradnje judovskih naselji na zasedenem palestinskem ozemlju in Poljski pri zavračanju umirajočih afganistanskih in drugih beguncev na meji z Belorusijo?

Ni kaj, Alberto, Tremul ima prav! Če damo kaj na humanost, na pravičnost, na demokracijo, na vladavino prava tudi v mednarodnih odnosih, vsega naštetega ni moč podpirati. Tudi s molkom ali tlačenjem glave v pesek, češ se italijanske narodnosti to ne tiče, ne!

 

Biden že ve kdo je dober in kdo ni!

Zavračanje miselnosti hladne vojne in spodbujanje skupnega razvoja – 2

 

Pod tem naslovom se je veleposlanik Ljudske republike Kitajske v Sloveniji, Wang Shunqing  odzval na virtualni »vrh demokracij«, ki ga je nedavno sklical ameriški predsednik Biden in vanj povabil, po lastni presoji in izbiri, 110 držav, katere ureditve bi naj veljale za demokratične. Tudi našo seveda, v osebi predsednika Republike, Boruta Pahorja. Namen vrha, skupen boj proti avtokracijam in totalitarizmom.

Ne kaže dvomiti v to, da so odziv spisali v Pekingu in naložili vsem svojim ambasadorjem širom sveta, da ga odpošljejo medijem, toda vsebini je težko kaj očitati. Sam nisem našel stavka, kateremu bi prepričljivo ugovarjal. Resda Kitajska se z demokratičnimi atributi težko kita, vprašanje pa je ali se z njimi lažje vsi Bidnovi povabljenci?

Demokracija je oblika vladavine v kateri oblast, oziroma pravica vladati, izvira iz ljudstva. To svojo pravico slednje izvršuje lahko neposredno ali, naj pogosteje, preko svojih političnih predstavnikov, ki jih na volitvah izbere in jim podeli mandat vladanja za določeno časovno obdobje. Tako vzpostavljena oblast se znotraj demokratičnih oblik vladavine deli na tri veje: zakonodajno, izvršilno in sodno. Vse tri svojo funkcijo opravljajo v okviru danih pooblastil in po svoji vesti, državljani pa nad njimi vršijo nadzor in skrbijo, da oblast deluje v skladu z njihovimi individualnimi in družbenimi pričakovanji. Wikipediji hvala.   

Če je to nekako najbolj shematizirana razlaga demokracije, imamo z njo težave že mi, pri nas doma, ki veljamo za dokaj zgledno tovrstno ureditev. Naj omenim že skoraj dvoletno vladanje, od pojave Covida dalje, z odloki namesto z zakoni, kar pomeni da se vlada postavlja nad parlament in sodstvo, ko jo le ta opozarja in razsodi, da ravna narobe a se ona za to ne meni. Če temu dodamo še postopno vladno podrejanje podsistemov in omejevanje svobode medijev s finančnimi pogojevanji, kadrovskimi menjavami in cenzuro, dobimo demokracijo s primesmi avtokracije. Pohabljeno. Pa naj ponovim, veljamo za dokaj zgledno urejeni med evropskimi demokracijami.

                                                                                              

Mediji niso kaj veliko poročali o Bidnovih izbrancih, a sem se potrudil in jih nekaj pomembnejših našel. Tudi izključene. Poleg Kitajske, Rusije, Turčije in Madžarske še Egipt, Alžirija, Tunizija, Saudska Arabija, Jordanija, Katar, Združeni arabski emirati, kakopak Kuba in Venezuela, ter Bolivija in Nikaragva. Recimo da ok. Demokracija pri njih zagotovo ni prioriteta. Toda enako lahko povemo za povabljene Pakistan, Irak in tudi Izrael. Slednji ima ja od ljudstva izbran večstrankarski parlament in vse kar formalno pritiče demokratični ureditvi, toda demokracija se meri tudi v odnosu do notranjih manjšin, do naroda, ki mu nezakonito in nekaznovano jemlješ ozemlje, mislim na Palestince, do vladavine prava in spoštovanja mednarodnih pravil in dogovorov. Izrael je med članicami Organizacija združenih narodov, ki se najmanj drži njenih resoluciji! Zahod, z nami in EU vred, očita Kitajski represijo Ujgurov, tolerira pa vse kar počne Izrael s Palestinskim narodom, tudi z občasnimi obstreljevanji in poboji civilistov. In Palestincem še vedno ne priznamo države!

Pa nenazadnje so ZDA z rasizmom ki pri njih še razsaja zlasti do temnopoltih, ustreljeni ali zadavljeni kar pred kamerami samo zato ker niso belci, z občasnimi menjavami vlad in vladarjev, tu pa tam, vzor demokracije in ta prave, ki lahko delijo svet na dobre in zlobne? Ne bi se raje Biden dogovoril s Putinom in Xi Jinpingom, ali še bolje to prepustil Antoniu Guterresu, za semestrski virtualni vrh  vseh članic OZNa o izvajanju zavez glede podnebja?

Polemike znotraj italijanske manjšine

 

TREMUL SE ODDALJUJE OD POLITIČNIH ODLOČITEV ŽIŽE  - 2

 

Da ne bo izpadlo, kot da je pri tem osamljen, edini - navsezadnje zastopa, vsaj formalno, ves italijanski živelj v Sloveniji in na Hrvaškem -, po odzivih drugih dveh pomembnih predstavnikov manjšincev pri nas, predsednika obalne samoupravne skupnosti, Scherianija, in predsednika koprske skupnosti ter podžupana MO Koper Steffeta, ki se od njegovega pisma z različnimi podtoni v glavnem ograjujeta, se oglašam tudi sam, kot nekdanji predsednik koprske skupnosti in dolgoletni poslanec v Državnem zboru, ki je s kolegom Battellijem in drugimi sonarodnjaki v ustavodajni republiški skupščini (Marino Domio, Isabella Flego in Franco Juri),  takoj po osamosvojitvi, popazil na to, da so bile pridobljene manjšinske pravice še iz prejšnje socialistične in samoupravne  ureditve prenesene v novo, slovensko, oz. vnesene v novo republiško Ustavo. Ni bilo lahko. Demosova večina temu ni bila najbolj naklonjena, a si po končani vojni novih front ni želela. S tega naslova mi je težko oporekali pravico, da o Tremulovem pismu tudi sam povem svoje. No, v celoti delim sporočilo in kritiko, ki jo predsednik UI naslavlja poslancu Žiži. Nastope slednjega spremljam, točneje njegova glasovanja, ker slišat, ga je bolj malo. In to počnem zlasti zato ker sem mu bil zaupal svoj glas in sem računal takrat, da bo kot zdravnik, po antonomaziji humanist, ravnal vselej v skladu s humanističnimi pogledi in vrednotami. A se žal to ne dogaja. Ne ugovarjam temu, da sodeluje z vlado, četudi hudo desno obarvana, tudi temu ne, da ima z njo sklenjen celo formalni  dogovor o sodelovanju, problematiziram, pa, tako kot Tremul, dejstvo da ta sporazum ni šel skozi ustrezne preverbe mnenj vseh manjšinskih struktur, da se o njem ni vodila širša javna razprava znotraj narodne skupnosti, predvsem pa pomanjkanje varovala, ki bi omogočilo poslancu, da bi v podporo vladi pristopal vendarle selektivno. V 30 letih parlamentarne prakse se je vselej pazilo na to, z desne in leve, da ne bosta manjšinska poslanca nikoli ključna, oz. jeziček na tehtnici, pri preživetju vlade. Bila sta, ob večini, ki si jo je vsaka vlada zagotovila s poslankami in poslanci koalicijskih strank, zaveznika koalicije. In prav je bilo tako. Tokrat pa smo prvič priče situaciji v kateri si vlada zagotavlja večino prav z glasovoma manjšincev. Brez niju, tudi podpora "kooperative opozicije", SNSa in uporniške poslanske skupine DeSUSa, ne bi zadostovala in bi se moral g. Janša že zdavnaj sprijazniti s predčasnimi volitvami. 

A spoštujmo ustavno določilo, da vsak poslanka/poslanec lahko ravna po svoji vesti in če mu je slednja narekovala, da gre vlado podpreti, ok, naj bo tudi jeziček na tehtnici. Toda kar nekajkrat je ta vlada, ali so njeni posamični členi, hudo zašli s poti spodobnosti, ko bi moral humanist vendarle odreagirati, reči "NE, pri tem štange ne bom držal, ne vladi, ne koaliciji, ne ministru". Govorim o zgodbah z STA, z delegiranima evropskima tožilcema, z nespoštovanjem sodb sodišč, tudi Ustavnega ne, glede vladanja z odloki, z neupoštevanjem razporeditev mest v parlamentarnih organih, ko so trije poslanci zapustili SMC in ustanovili svojo nepovezano skupino, s kadrovskimi cunami v podsistemih, z žaljivimi izjavami premiera na račun vidnih predstavnic in predstavnikov Evropske unije in sramotenjem Slovenije, z čestitkami Trumpu, ko je bil že poražen ter podporo Izraelu pri nadaljevanju gradnje judovskih naselji na palestinskem ozemlju in Poljski pri zavračanju umirajočih beguncev na meji z Belorusijo. Še in še bi lahko našteli. In pisal sem poslancu Žiži, mu posredoval svoje misli in pripombe. Odziva nikoli. Tremul ima prav in upam, da bo njegovo pismo še koga prebudilo iz tega zaskrbljujočega dremanja v katerega je zašla italijanska manjšina pri nas.

 

 

 

Kaj nas še drži v NATO?

 

NATO, Slovenija in vojne - 2

 

Spoštovani gospod predsednik, gospoda nadškofa – oprosti Marcel če se ti sposojam - Kam gremo? Mislim z zvezo NATO. Mar nimamo več dobrih odnosov z Rusijo? Bo rusko kapelico na Vršiču pogoltnil gozd?

Ko hodimo v Bruselj in minule dni v Rigo poslušat grozeče litanije generalnega sekretarja zavezništva Stoltenberga na račun »malopridnega« Putina, da naj se skulira, pri Ukrajini, Belorusiji in še kje, sicer bo plačal »visoko ceno«, se kdaj vprašamo kam taka retorika, kam taka žuganja vodijo? In se vprašamo tudi, ali so upravičena, oziroma kdo se komu približuje in kdo koga izziva ter kdo komu spodbuja občutek ogroženosti? Vzajemno? Morda?! Toda nekoč je obstajal, poleg Severnoatlantskega zavezništva še Varšavski pakt, pa tudi omembe vreden svet neuvrščenih in ravnovesja v takratni hladni vojni med jedrskima blokoma sta nekako držala. Celo pri osvajanju vesolja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Nato se je Varšavska aliansa sesula, enako SSSR, dober del bivših zaveznic, ali če hočemo koloniji, Rusije, kljub zahodnim zagotovilom tvorcu tega procesa, Mihailu Gorbačovu, da se Zahod ne bo širil na Vzhod, oziroma do ruskih meja, sta Evropska Unija in NATO posrkali in s tem storili prav to česar sta se bili zavezali, da ne bosta in tako prišla z članstvom Estonije in Latvije do samega ruskega ozemlja. Sta edini še Ukrajina in Belorusija, ki tvorita tampon cono med Rusijo in Zahodom.

Smo pozabili na Kubansko raketno krizo, ki je jeseni 1962 leta za celih 13 dni na niti držala usodo sveta? Las je manjkal do neposrednega oboroženega spopada med ZDA in SSSR in celo do tretje, zelo verjetno jedrske svetovne vojne. Za kaj je šlo? Sovjetska zveza je v dogovoru s kubanskim liderjem Fidelom Castrom, na ozemlju Kube nameščala jedrske rakete z dometom do ameriških tal. Ko se je to izvedelo, je ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy s pomorsko blokado otoka zagrozil napad na ladjevje, ki je dovažalo to orožje in zahteval takojšnjo odstranitev raket, ki so tam že bile. Gledali smo na televiziji, kako so se sovjetske ladje bližale ameriški floti in kako je le ta imela že vse topove uperjene vanje. Rdeči telefon med Belo Hišo in Kremljem je pregoreval, toda sekundo pred dvanajsto, bi rekli, je ruski predsednik Nikita Hruščov zaukazal umik, oziroma povratek ladji domov. V zameno je prejel Kennedyjeva zagotovila da Kuba ne bo napadena. In svet se je oddahnil! Kasneje bi se izvedelo, da je bil del dogovora tudi umik ameriškega jedrskega orožja iz Turčije.

To kar se dogaja danes ne spominja na tiste čase? Toda z obrnjenimi vlogami?! NATOve pogoste vojaške vaje in ameriški protiraketni ščit ter preleti bombnikov tik pred ruskimi vrati? Čemu začudenje, da Rusija kopiči sile ob ukrajinski meji in se vse tesneje povezuje s Kitajsko?

Seveda, mi smo ta dobri in oni ta zlobni. Zahod je zakon, spoštuje človekove pravice, ima demokracijo, svobodo medijev in vladavino prava, oni ne, so še daleč od tega. In mi smo dolžni varovati pri njih vrednote, ki jih sami ne varujejo. Prav imamo mi, ne oni. Zato jim mi lahko povemo kar smejo in česar ne. To počnemo že od konca 2.svetovne vojne malo tu malo tam, sirom planeta, nazadnje smo to počeli 20 let v Afganistanu in vemo kako se je končalo.

Sprašujem se, kaj počne Slovenija v tej druščini?... In zavidam Avstrijcem, Švedom, Fincem, Švicarjem, Ircem, ker bremena te soodgovornosti ne nosijo. Če se ima zgoditi, se bo pač zgodilo. Nastradali bomo vsi, z nami tudi neodvisni in neuvrščeni, a če bo od njih kdo preživel in prispeval k novemu rodu človeštva, bo vsaj znal povedati, da tega hudiča s pekla ni bil on potegnil.

Sicer, da bomo čez kako stoletje tako in tako, pod vse bolj vročim soncem in visokimi vodami odšli vsi, bi moral vedeti vsakdo, ki danes tako rad rožlja z orožjem, namesto da bi napore in sredstva usmeril k podnebju.