Neumnostim naše diplomacije ni
videti konca
Zunanji minister Anže Logar je na četrtkovi skupni
seji parlamentarnih odborov za zunanjo in zadeve Evropske Unije za prihodnji
teden napovedal obisk ZDA in povratno srečanje s kolegom Mikom Pompeom. Cilj –
zatrjuje minister – prikazati še enkrat velikopoteznost in uspešnost zunanje
politike vlade Janeza Janše in doprinesti utrjevanju bilateralnih odnosov, ki so
že itak »dobri kot nikoli doslej«. O dobroti teh odnosov sem že povedal svoje
kak prispevek nazaj. Dovolil sem jih označiti za nič več kot totalno in
sramotno servilne do Trumpove administracije, kateri smo podarili vse, tudi
naše dostojanstvo, prejeli pa nič, niti Melanijin obisk rojstne Sevnice. Pa o
tem znova v nadaljevanju, potem ko se bom obregnil ob nesmiselnosti in skrajni
netaktnosti Logarjevega obiska. Najprej se vprašajmo, a še kdo od kolegov ali
kolegic našega šefa diplomacije iz članic EU ali druge spodobne države hodi ta čas v Washington na pogovore s
predstavniki na nedavnih predsedniških volitvah povožene administracije? Če kje
po svetu ne gori, če ni res nujno in neizogibno, nihče. Čakajo na ustoličenje
Joea Bidna in na opolnomočenje njegovega izbranca za državnega sekretarja Anthonyja
Blinkena. Pompeo je, bil nam všeč ali ne, pase'! Edini loleki smo mi, kar znova
kaže na to, da o tem kako se vodi zunanjo politiko Janša in Logar nimata pojma.
Problem je – in se tu vračam k servilnosti, ki jo ob vsaki priliki izkazujemo
odhajajočemu ameriškemu predsedniku – da nam vlada s Logarjevim obiskom v Washington
in onim, ki ga je premier napovedal v Izrael, k Netanjahu, kopiči dediščino nespodobnih
zunanje političnih potez, ki jo bo naslednja težko odvrgla, vsaj na kratek rok.
In tokrat je na udaru od osamosvojitve dalje oblikovana in filigransko vodena
zunanja politika do Bližnjega Vzhoda, do vprašanja statusa in prihodnosti
Palestine, do predmetnih resoluciji Združenih Narodov. Vselej smo bili del
svetovne skupnosti, ki je obsojala politiko Izraela do zasedenih ozemelj,
zlasti širjenje območji nezakonitih naselbin in onemogočanje dialoga s
Palestinci. Bili smo tudi tik pred tem, da bi Palestinsko državo priznali, tako
kot smo bili judovsko, a je že prejšnja vlada, Šarčeva, trenutek zamudila. Da
bi to storila Janševa seveda ni pričakovati. Še huje, potem ko smo nedavno bili
proti resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije v prid humanitarni in
zdravstveni pomoči palestinskemu življu na zasedenih ozemljih, smo si sedaj še
nakopali jezo Hezbolaha, ki smo ga, za razliko od EU, v celoti razglasili za
teroristično organizacijo, enako kot so to storile ZDA. Evropska unija je bila
2013 pripisala terorizem le oboroženemu krilu tega šiitskega gibanja v Libanonu.
No, mi znova po svoje. In odločitev ni tako nedolžna. Izpostavlja nevarnostim
po povračilnih udarcih naše vojake na »mirovnih« misijah tako v Libanonu, kot v
Siriji in Afganistanu.
Le še eno potezo imamo na voljo, da povsem zavozimo
našo dosedanjo držo in prepoznavnost na Bližnjem Vzhodu in odidemo iz jedra EU
in OZN, to je, da sledimo Trumpu v izdihljajih njegovega mandata, tako kot je k
temu podlegla Srbija, in naše veleposlaništvo iz Tel Aviva preselimo tudi mi v
Jeruzalem. Naj nas to, če se bo res zgodilo, ne preseneti. Dvomim, da gre
gospod Janša k Netanjahu le zato, da se pogovorita o nakupih izraelskega orožja.
Nessun commento:
Posta un commento