Še o nespodobni zunanji politiki

 

RUBE ZA NE VERVAT… BI REKLI TU PRI NAS, V ISTRI

 

 

»Človek se najraje ne bi več zbudil, ker je vsak dan v tej nori državi nekaj novega norega. Mi je zjutraj ob tem članku zapisala prijateljica...«

Tako na Twitterju, evroposlanka in predsednica SD, Tanja Fajon. Jaz skoraj sočasno: »Škandalozno, a ne presenetljivo ob vladi in zunanjem ministru, ki ju imamo.«

Pred dnevi mi je Dnevnik, na Odprti strani, objavil zapis o nespodobnosti naše zunanje politike pod taktirko ministra Anžeta Logarja, oziroma vlade Janeza Janše. Navedel sem tri primere totalne predanosti volji sedanje ameriške administracije, ki dokazujejo kako to čemur Logar pravi »visoka raven slovensko-ameriških odnosov, kot še nikoli prej« ni nič drugega kot skrajna, abotna slovenska servilnost do Trumpovih želja. Pa namenoma odmislim neodgovorna sporočanja »Maršala Twita«, kot so ga povsem posrečeno poimenovali nekateri mediji, po predsedniških volitvah v ZDA. Pri tem se sprašujem le kako bo lahko g. Janša verodostojno predsedoval Evropski Uniji v drugi polovici prihodnjega leta, če bo takrat še vodil vlado?!

Dejal sem, trije primeri kimanja Trumpu: NE tehnologiji kitajskega Huaweja na našem trgu, ko mu ostala Evropska Unija na stežaj odpira vrata, DA krepkemu povečanju obrambnega proračuna, ko zdravstvo poka po šivih in gospodarstvo ter šolstvo dihajo s škrgami, in NE odzivanju Svetovne zdravstvene organizacije na Covid-krizo, ko pa jo Bruselj hvali. Nisem še vedel – in se na to nanašajo odzivi v uvodu tega sestavka - da bo vlada presegla sama sebe z NE še resoluciji pravkar omenjene organizacije (WHO), na podlagi katere bi naj mednarodna skupnost Palestincem na zasedenjih ozemljih Zahodnega brega in sirskemu prebivalstvu na planoti Golan zagotovila zdravila in cepiva. Ne pozabimo, da smo sredi globalne pandemije z novim korona-virusom, ki pobija tudi na Bližnjem Vzhodu. Sledili smo seveda opredeljevanju ZDA ter še nekaj evropskih držav, ki sodijo v krog ameriških vazalov: Velika Britanija, Madžarska in Češka. Da ne omenim Izrael.

Resolucijo je podprlo 78 držav, med njimi Francija, Španija, Luksemburg, Belgija, Švica, Poljska, Portugalska, Japonska, Indija in Nova Zelandija. 36 se jih je vzdržalo, 56 pa jih ni bilo prisotnih na zasedanju.

To je prvo takšno glasovanje v zgodovini slovenske zunanje politike. Slovenija je običajno v mednarodnih organizacijah glasovala za zaščito pravic prebivalstva okupiranih palestinskih ozemelj ali se kvečjemu vzdržala. Tokrat radikalni pro-Trumpov preobrat.

Da sta tako razmišljanje in početje zajeta v DNK SDSa, gospodov Janše in Logarja, me ne preseneča  - ni prvič, ko so jim humanost, solidarnost in sočutnost ter rasna, oziroma človeška enakopravnost nekaj tujega - preseneča in žalosti pa, da jim to dovolijo koalicijski partnerji, da se temu ne uprejo Božji dobroti zapriseženi krščanski demokrati Nove Slovenije, poštenjaki in pravičniki modernega centra ter, na nazadnje, demokratični upokojenci, vendarle nosilci vrednot vsaj blizu humanosti, solidarnosti, sočutju in enakopravnosti ljudi. Pisal sem Mateju Toninu, Tomažu Gantarju, Janiji Slugi, Simoni Kustec… in vse tiho je bilo. Tudi, kot običajno, s palače na Erjavčevi 17.

Res je kar pravi Fajonina prijateljica: »Človek se najraje ne bi več zbudil, ker je vsak dan v tej nori državi nekaj novega norega.«. Ali pač…. Tako vsaj vidimo, zvemo, spoznamo, da tudi v 21. stoletju in to ne v kakem zakotnem delu Afrike ali na Kavkazu, ampak v civilizirani in napredni Evropi, v nekoč sami »zgodbi o uspehu«, je še mnogo primerov, ko je »homo homini lupus«, oziroma »clovek človeku volk!«. Je še koga sram?