NATO, KAMEN SPOTIKE PRI OBLIKOVANJU LEVO-SREDINSKE VLADE
Ob vseh
kombinatorikah, ki se te dni vrtijo okoli vprašanja oblikovanja nove slovenske
vlade dobiva članstvo v zvezo NATO poseben pomen.
Če prvouvrščeni na
nedavnih volitvah Janez Janša, oziroma SDS, z njim ali s kom drugim na
premierskem položaju, ne bo zbral potrebno število podpornih poslank in
poslancev – in če se bodo levosredinske stranke držale napovedi, ki so jih
dajale pred in po glasovanju o tem da z Janševo stranko že programsko, ne le
personalno, ne morejo sodelovati, se bo to zgodilo – bo druga priložnost
ponujena drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, ki se že na to pripravlja z vrsto
pogovorov s potencialnimi partnerji, oziroma z ostalimi levosredinskimi prvaki
in tudi z Novo Slovenijo. Morda mu bo ratala formula petih levosredinskih
strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) + NSi, brez Levice, ker da preveč ekstremna
za sodelovanje v vladi, a dvomim, da bo Matej Tonin privolil v španovijo s kar
petimi, torej močno prevladujočimi, levosredinci. Tako da bo moral Šarec
povabiti, hočeš nočeš, Luko Mesca in njegovo poslansko skupino. Menim, da je
možen kompromis pri večini programskih točk, a je ena pri kateri bodo morali
popustili ne Levica, ampak vsi ostali: članstvo v NATO. No, ne trdim, da morajo
Šarec, Židan, Cerar, Erjavec (?) in Bratuškova pristati na umik iz zavezništva,
bi pa naj pristali vsaj na to, da se o nadaljevanju tega članstva razpiše
referendum in po 15 letih od onega, ki je z 66% določil naš vstop v to druščino
preveri voljo naroda.
SDjevci
izpostavljajo med svojimi prioritetami prizadevanja za večjo varnost, ker da
samo v njej lahko tudi gospodarsko in družbeno prosperiramo. Soglašam, toda
vprašajmo se, ali nam članstvo v Severno-atlantsko zavezništvo zagotavlja to
varnost, bolj kot jo recimo uživa naša severna soseda, ki ni članica NATA? Sam
si dovolim oceno, da ne, še več, da bi nas nevtralni status odvrnil od mnogih
tveganj, ki nam to članstvo prinaša, zavoljo obveznega sodelovanja v mednarodnih
misijah dvomljivega porekla (Irak, Afganistan, Baltik itd…) in že same
pripadnosti organizaciji, ki gre mnogim narodom v nos, ker ostanek
kolonializma, branik kapitala, podaljšana roka ameriške politike in kupec
predvsem ameriške vojaške tehnologije.
Bil sem proti temu
članstvu že 2003, toliko bolj sem danes zagovornik odhoda v luči spremembe pri
vodenju ZDA. Novi ameriški predsednik, s svojo »America first and only America
first« je z vrsto odločitev in potez dal svetu vedeti, da si ga želi po svoji
zamisli in da bo storil vse, za ceno tudi globalne destabilizacije, da to
uresniči (umik iz Pariškega podnebnega dogovora in jedrskega sporazuma z
Iranom, sesuvanje dosežkov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, trgovinske
vojne s polovico sveta itd…). Zakuhal bo tudi kako novo vojno ali zaostril že
obstoječe in vanje potegnil, vsaj deloma tudi NATO, z nami vred.
Združenemu
Kraljestvu je uspelo izglasovati odhod iz Evropske unije, ker je pač menilo da bo
svoje interese zagotavljalo lažje in bolje izven te družine. Ali bo res tako,
ali obratno bo pokazal čas. Vsekakor taka ločitev, kot kažejo pogajanja, je
izredno draga, zahtevna, naporna za obe strani. Ločitev od Zveze NATO pa je po
mojem trdnem prepričanju veliko bolj enostavna, ker so tudi razmerja, ki so
botrovala poroki, bolj preprosta. Rešili bi se obveze o čim prejšnjem
zagotavljanju 2% BDP, ter sodelovanja na bolj ali manj tveganih misijah, za
katere bi sami ocenili da nam ni mesta. Lažje bi se pogovarjali z Rusijo in
ostalim, ne blokovsko opredeljenim svetom. Kdo bi naj nam grozil če bi bili, tako
kot Avstrija in Švica, nevtralni? Sosede, članice NATA?
Skratka, možno je
seveda mojemu prepričanju in prepričanju Levice tudi ugovarjati, težje pravici
naroda, da se še enkrat, ob spremenjenih mednarodnih okoliščinah, o tej naši
povezavi izreče. In ne nazadnje, gre za uspeh ali neuspeh Šarčevih želja in
prizadevanj, da Slovenija dobi znosno levosredinsko vlado.
Nessun commento:
Posta un commento