Donald Trump je na oblasti!

TOMORROW BELONGS TO ME…

https://www.youtube.com/watch?v=29Mg6Gfh9Co

Cabaret, filmska uspešnica iz leta 1972, režiserja Boba Fossa, v  glavnih vlogah Liza Minelli, Michael York in Joel Grey. Veličanstvena glasbena drama z dvanajstimi nepozabnimi motivi Johna Kanderja, Fred Ebba in Ralpha Burnsa, o času vzpona nacizma v Nemčiji. Kdo je ni videl? Onemu, ki je ni, jo toplo priporočam, zlasti ko ves svet spremlja rošado v Beli Hiši, oziroma inavguracijo in pričetek dela 45.tega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in se sprašuje koliko bo od izrečenih napovedi v volilni kampanji, glede politike, ki jo namerava voditi, nepremičninski mogotec  in politični bruc, dejansko uresničil. Napovedal je, kot vemo, vsaj delni odpoklic Obamove zdravstvene reforme, toda to zadeva le Američane, ampak tudi gradnjo zidu na meji z Mehiko, kar že zagreni odnose z ameriško-latinskim svetom, podporo Netanyahovemu režimu pri širitvi judovskih naselji na palestinskem ozemlju, kljub nasprotnim resolucijam Združenih Narodov, ter umik ZDA od vrste mednarodnih sporazumov, celo od težko doseženega Pariškega o podnebnih spremembah  ter onega petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN z Iranom o nadzoru iranskega miroljubnega jedrskega programa in odpravi sankciji zoper to državo. Slednja sta, skupaj z zavestnim zaostrovanjem palestinskega vprašanja, – si upam trditi -  bistvena in v mnogo čem usodna za prihodnost  sveta.  Najavil je tudi izboljšanje odnosov z Rusijo, kar ocenjujem za edino vsaj navidezno obetavno napoved, a ji verjamem le toliko kolikor gre verjeti v to da boš v pokru, v tisti določeni igri, prejel jollyja ali v iskrenost izpovedane ljubezni sredi  koitusa. Z namero povrniti ZDA nekdanjo slavo tudi z novim ciklusom jedrskega oboroževanja, menim da feeling s Putinom ne bo dolgo trajal.

Kakorkoli že, mi je Trumpova zaprisega priklicala v spomin prej omenjeni film in še posebej eno izmed pesmi, ki ti kocine dvigne pokonci bodisi ker je lepa, epska in motivacijska, bodisi ker nadvse zlovešča: Tomorrow belongs to me – jutri pripada meni. Blond mladenič, Arijc kolikor lahko, v uniformi hitlerjugenda, na neki vaški veselici v okolici Berlina, na začetku 30 let prejšnjega stoletja, prične peti in vaščani mu prisluhnejo, nato drug za drugim vstanejo, se kot on postavijo mirno, mladi, stari, ženske in, vzhičeno, zapojejo zraven. Pesem poveličuje seveda čas ki prihaja in ki ga pooseblja Adolf Hitler. Vsi, ali skoraj, v transu pred opevano srečo, ki jo bo nemškemu narodu furer prinesel, razen enega starčka, ki se improviziranemu vaškemu zboru ne pridruži in nejeverno pomigne z glavo, sluteč  kaj bo temu sledilo.

No, in Trump je na petkovi  inavguraciji Američanom sporočil isto: prihodnost pripada vam! Rekel je sicer: »Oblast prenašam v roke ljudi«, a pomena se povsem ujemata. Demagogija mu gre tako lahkotno iz ust kot žalivke na račun žensk, Mehičanov in drugih zanj manjvrednih bitji, ki smo jih slišali tokom volilne kampanje. Drama je, da mu privrženci verjamejo in so verjetno tudi njim kocine poskočile, ko jim je spregovoril.

Sam sem se, ko sem to gledal in slišal, počutil kot omenjeni zaskrbljeni starček  s Cabaretove veselice. A tudi veselica kot taka se mi je nekako prenesla v današnji čas. V Sevnico, promocijsko, za turistični boom, ker je od tam doma nova ameriška first lady, Melanija Trump, in ker se je z izvolitvijo njenega moža na najmočnejšem prestolu sveta,  mestece samo znašlo na zemljevidu sveta. Naj mi ne zamerijo, Sevničani,  če gledam nekoliko postrani to silno veseljačenje, a ne morem ne, da bi se še naprej bal tega kar svetu in tudi nam v Evropi in Sloveniji prinaša Trumpovo predsednikovanje prvi svetovni velesili.

Morda pretiravam in Melanija ne bo nikoli druga Eva Braun, ker Donald vendarle ni Adolf, ker bi ga, ob morebitnih skušnjavah po vzorcih vladanja nemškega totalitarca, mehanizmi razvite demokracije, kakršna je ameriška, pravočasno ustavili, oziroma onemogočili in, ne nazadnje, ker potrebuje sodelovanje sveta za uresničitev obljub o večjem blagostanju in večji varnosti za vse svoje sodržavljanke in sodržavljane.

Toda, za enkrat, resnih opozoril s strani evropskih eminenc, da naj se ne dotakne Pariškega dogovora o podnebju ter sporazuma z Iranom in naj spoštuje resolucije OZNa v zvezi z vprašanjem Palestine ter naj ohrani politiko jedrskega razoroževanja, sicer bo severno-atlantsko partnerstvo ogroženo, ni slišati. In tudi pri nas doma raje žuramo, izdelujemo spominke z motivi Melanije in Donalda, računamo na boljši turistični izplen v sezoni, ki prihaja in upamo da so bili Trumpovi predvolilni nastopi le sočna retorika brez konkretnih posledic na stabilnost in varnost sveta. Kaj pa dan, ko bo razglasil odstop ZDA od Pariza in nov zagon tudi najbolj umazane ameriške industrije? Bomo še pledirali po njegovem obisku k nam, ali vsaj njegove gospe?