Italijanski Konzulat v Kopru naj bi šel drugam?!

Konzulko mečejo na cesto?

Neeee… Zli jeziki! Le drugam bi jo postavili, morda v megabajturino, ki v betonskem okostju čaka, da dobi še meso, tkiva, žile, živce in ostalo, tik ob Areni Bonifika?! Tam sodimo vsi: od Mestne občine do Upravne enote, od javnega bazena do zasebnega hotela, od banan do jagod, hrušk in jabolk. Jaz ji pravim »palača tuttifrutti«.

Šalo na stran, da župan Popovič ne namerava podaljšati najemne pogodbe z italijanskim Konzulatom za palačo Vianello, v kateri le ta domuje desetletja, oz. odkar pomnim, da obstaja, je svojevrsten škandal. Že od trenutka, ko se je to izvedelo in ne glede na izid »pogajanj« župana s svojim najbolj zvestim podžupanom, ki je tudi predsednik samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, Albertom Scherianijem, v sredo. Kak suspance?! Kaj si bosta rekla? Kako bo Popovič utemeljil to svojo odločitev, oziroma kako ga bo Scheriani prepričal, da naj od nje odstopi?

Medtem ko na občini molčijo, oziroma ne pojasnjujejo ničesar, se je oglasil, presenečen in zaskrbljen, v tonu odziva se razume, da tudi zgrožen, predsednik Italijanske Unije, Maurizio Tremul. Pozval je k dogovoru, oz. rešitvi, ki naj omogoči, da konzulat ostane na svojem mestu, ker da daje Kopru svojevrsten ugled in ima ne nazadnje tudi neko svojo zgodovinsko vlogo. Oceni gre pritrditi in se Tremulu pridružiti v pričakovanju, da bo na občini vendarle prevladal razum. Bolj redkobesedna generalna konzulka Iva Palmieri, ki izraža le presenečenje nad to odločitvijo in nad tem, da na jutrišnjem sestanku med Popovičem in Scherianijem sama ni povabljena. Dodaja da bi selitev  na drugo lokacijo predstavljala za konzulat velik logistični zalogaj. Razume se, da so tudi na konzulatu jezni! In če je sporočilo iz Verdijeve 10 ujezilo tudi njih, pomeni da je ujezilo celotno italijansko diplomacijo, ki take reči, če niso plod skupnega dogovora – kot pravilno opozarja naš dolgoletni zunanji minister, Dimitrij Rupel - jemlje kot svojevrstno klofuto, oz. sovražno dejanje. Zato je škandal že tu!

Sicer, sam vidim tudi to županovo potezo kot nadaljevanje politike jemanja mestu vsebin, ki mu jih je pripisala zgodovina. Pustimo ameriške palme, kičaste svetilke in tiskan beton, ki ne sodijo v okolje, ki bi naj varovalo svojo istrsko-beneško identiteto, od arhitekture stavb, ulic, trgov do hortikulturnega urejanja dotičnih površin. Še huje je, da si je Popovičeva oblast, s soglasjem molčeče javnosti, dovolila odstraniti iz Ukmarjevega trga stavbo (nekdanji sedež Uprave za notranje zadeve), ki je imela svoj zgodovinski pomen še veliko prej in prispevala k značilni podobi mesta v dotiku z morjem, tako kot stavba kjer (še?) domuje, sicer utesnjeno, Uprava za pomorstvo, in da je izbrisala iz mestnega jedra edino slovensko osnovno šolo (»Janka Premrla Vojka«), ki si je ta del mesta delila z italijansko »Pier Paolo Vergerio il vecchio«. Pogoltnila jo je skupaj s OŠ »Pinka Tomažič« nova, megašola na Bonifiki, na mestnem robu.

Tudi prostori Mestne občine na Verdijevi ulici 10 in Upravne enote na Trgu Brolo ter vseh ostalih državnih organov v centru mesta bodo izpraznjeni v trenutku ko bo vseljiva palača »Tutti frutti«. Ostali bodo v središču le Univerza, srednje šole, dijaški dom, kulturne ustanove, spomeniki le sebi namen, nekaj protokolarnih prostorov, trgovin in lokalov, Radio in Televizija Koper, morda tudi Primorske novice, ter ustanove italijanske skupnosti, oziroma že omenjena Osnovna šola in čircolo »Santorio Santorio«. Kaka žalost! In napovedano dejanje iz občine glede konzulata zveni nekako takole: Če bomo že mi, Mestna občina in država, odšli iz mesta, in zapustili z zgodovino prežete stavbe, naj odide še konzulat, oziroma si naj poišče drugo lokacijo. Se že piše o tem, da bi ga sprejeli v Izoli?!

No, vredno bo spremljati to zgodbo, sicer sam pričakujem preklic ali vsaj odložitev sine die realizacije županove namere, ker Popoviču zvestoba vseh treh italijanskih svetnikov s podžupanom na čelu, za preživetje svoje oblasti veliko pomeni. Ne nazadnje so mu vse klofute in posilstva na istro-beneško identiteto  mesta, katerega so prvi zgodovinski dediči, dopustili in požegnali. Slednjo pa bi mu jo težko že zavoljo pripadnosti narodu, ki ga konzulat predstavlja.

Še klopi so manj tečni in strupeni…

...kot neko združenje, samooklicano za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki goni in goni  svojo zgodbo razlikovanja in deljenja med, po njegovem, pravimi, dobrimi, poštenimi, pristnimi domoljubi, ki so osamosvojili republiko in ostalimi, ki bili ali ne zraven, vsekakor s figo v žepu. Da je bil, pred samim startom tega procesa, podpisan nek dogovor med vsemi takrat izvoljenimi političnimi akterji, da si ne bo nihče lastil ekskluzivne zasluge za uspeh projekta, tej bratovščini ni mar.

In znova in znova vleče iz naftaline zgodbe, ki naj pri dokazovale, da je tisti sporazum ena sama laž, eno samo zavajanje, oziroma da so edini, ki se lahko štejejo in razglašajo za osamosvojitelje,  pripadniki takratne koalicije Demos, pa tudi ne vsi, le tisti, ki so v zadnjih letih, odkar je ustanovljen, zaprisegli VSOju.

Najbolj priljubljenega predsednika republike doslej, Milana Kučana, je združenje ovadilo zaradi veleizdaje in sabotaže, ker naj ne bi maja 1990 preprečil razorožitve slovenske Teritorialne obrambe po ukazu vojaških zveznih oblasti.

Ko bi zaseženo orožje zadržali – sem slišal Janeza Janšo, člana predsedstva združenja – bi lahko oborožili 100 tisoč mož, a ostalo ga je v slovenskih rokah le za kakih 12 tisoč, zato je Kučan kriv in amen!

Pa oglasil se je še drugi član tega predsedstva, Igor Bavčar, ki je tudi namenil nekaj pikrih na račun Kučana. Igor Bavčar, človek, ki je prepričan, da ga sodstvo preganja po krivem,  ker da je bilo z njegovim barantanjem z milijoni in milijoni Istrabenza vse v najlepšem redu, pošteno do pike, ki je bil že obsojen in je moral v zapor, a se tam ni nikoli zglasil, ker da je bil huje bolan, ki je vselej molčal pred javnostjo o teh njegovih spornih poslih, tokrat spregovori… Na vpogled povsem zdrav in krepak, v oblačilih osamosvojitelja, poštenjaka, borca za človekove pravice. Bravo! Proti Kučanu, ki mu bogatenje na tuj račun ali kakršno koli navzkrižje z zakonom še nikoli nihče od poklicanih, kar politični nasprotniki niso, ni očital, še manj dokazal. Bavčar, pridigar ta pravi! Joj, joj, kam smo padli!

No, bivši predsednik republiškega Predsedstva v času osamosvojitve in kasneje še Republike, je svoje povedal dan za tem. »Vselej znova sem prizadet in ogorčen nad prirejanjem dogodkov, povezanih z osamosvajanjem Slovenije. Gre le za politične točke določene opcije, ki pa ne pomisli, da s tem razdvaja državljane« - sporoča Kučan in dodaja: »Treba upoštevati, kakšne so bile takrat razmere v Jugoslaviji. Presojal sem, kakor sem, tehtal tako, da ne bi povzročal škode in nepotrebnih žrtev. Ko pogledam zdaj nazaj, sem bil naiven in to je pripeljalo do prevelikega zaupanja do tistih, ki me niso o vsem sproti obveščali. Moje zaupanje je izkoristil tudi takratni obrambni minister, ki je to kasneje izrabil za nezakonito trgovino z orožjem«.

Pojasnilo, ki ga kupi takoj vsakdo, ki si je tako kot mali-veliki predsednik prizadeval, da bi proces osamosvajanja potekal in se zaključil s čim manjšo kolateralno, oziroma postransko škodo, s čim manj žrtvami in oškodovanim premoženjem,  s čim večjo mednarodno kredibilnostjo in potrebnim ugledom za kasnejšo mednarodno priznanje.

Nekaj več kot 70 je bilo mrtvih na obeh straneh. So prepričani, častitljivi Aleš Hojs, predsednik združenja VSO, ter Janša in Bavčar, da ko bi imela TO 100 tisoč oboroženih mož, bi bilo žrtev manj? …Da bi se JLA umaknila prej kot v 10 dneh in zapustila Slovenijo pred 25. Oktobrom 1991? Da ne bi imeli še mi kakega gospoda na Haaškem sodišču, kot Srbija, Hrvaška, BiH, Kosovo?

V Kopru imajo nekateri na vesti smrt treh mladih zveznih vojakov. Iz zasede in spopada na Škofijah 29. junija 1991. Pa smo se potrudili vsi, ki smo v procesu osamosvajanja in ob agresiji JLA zastopali javni interes naših ljudi in razumeli okoliščine, od načelnika Uprave za notranje zadeve, Dušana Moljka, do poveljnika pokrajinske TO, Jožeta Anderliča, do moje malenkosti, da bi do tega ne prišlo, da bi se vzdržali od uporabe orožja, da bi ohranili mir in počakali na politični dogovor o končanju agresije in umiku jugo-armade iz Slovenije. Vodil sem ta pogajanja, a žal omenjenih treh mladcev nismo več mogli priklicati k življenju. Smo pa preprečili, da bi se tragični dogodek ponovil z morda še hujšimi posledicami.

In vsa hvala Kučanu ter kolegom iz njegovega Predsedstva, da nimamo danes, ko proslavljamo 25. Obletnico Vojne za Slovenijo in Osamosvojitve,  več spomenikov padlim in več herojev, da je bilo vsega konec v 10 dneh in da se lahko danes kitimo z naslovom najbolj uspešne, predvsem z vidika spoštovanja človekovega dostojanstva in človekove pravice do življenja, izmed republik, ki so nastale na pogorišču SFRJ!

Edina škoda, dragi Milan, da nisi ostal dlje na Erjavčevi 17! Pokončno naprej!

Ovaditelji govore največ o sebi in o svoji majhnosti.

Aurelio Juri

Bivši slovenski in evropski poslanec, morda jutri nov ovaden za pacifizem?!

NATO-Rusija v luči protiraketnega ščita.

A KDO VERJAME, DA BREZ SOGLASJA JELKA KACINA, NATO STOPICA NA MESTU?

»Brez mojega soglasja, v imenu Vlade Republike Slovenije, NATO ne more odločiti o ničemer!« - Tako je zatrdil stalni predstavnik naše lepe, miru in stabilnosti sveta posvečene dežele, na sedežu Atlantskega zavezništva v Bruslju, Jelko Kacin, v sobotnem pogovoru na Dnevniku TV Slovenija. Na drugi lokaciji, na Bledu, kjer sta se srečala, pa premier, dr. Miro Cerar, in poveljnik letalskih sil zveze NATO, ameriški general slovenskih korenin, Frank Gorenc, da »Moramo storiti vse za ohranitev enotnosti in za skupno usmerjenost proti dejanjem, ki kršijo mednarodno pravo in ogrožajo mir«. Cerar je še dodal, da si bo njegova vlada prizadevala, da se zaveze, ki jih Slovenija ima kot članica zavezništva, izpolnijo.

Če je res temu tako, lahko sklenemo, da je Slovenija dala soglasje za postavitev protiraketnega ščita z objekti v Romuniji in na Poljskem in z bojnimi ladjami razporejenimi od Baltika do Atlantskega oceana, ki da ni uperjen proti Rusiji, ampak služi le varovanju Evrope pred izstrelki, ki bi jih, recimo, izstrelil Iran. Temu ruski predsednik Vladimir Putin ne verjame. Govori da je grožnja, ki jo predstavlja Iran zgolj krinka, ker da sta ZDA in Iran lani poleti vendarle sklenila dogovor, ki Teheran zavezuje h končanju spornega jedrskega programa. Nejeverni Tomaž pač, kot zmeraj, ki tudi tokrat ne premore končka zaupanja in vere v najboljše namere in dobra dejanja zahodnega partnerja v globalnem boju zoper terorizem. Saj je povsem jasno, da sta lokaciji na Poljskem in v Romuniji in ladje v Baltiku ter Atlantiku oceanu najbolj primerni, ker najbližji, Iranu, ko bi se ayatollahi morebiti odločili prekršiti omenjeni sporazum in napasti Evropo. Tako, za hec ali iz globokih verskih vzgibov. Ups... Kaj pa Turčija in Grčija? Kje pa, a nimata že dovolj skrbi in dela s prebežniki iz Sirije in Iraka in izpolnjevanjem zahtev EUja?

No, šalo na stran, Rusija odgovarja protiraketnemu ščitu, ki ga označuje za grožnjo svetovni in zlasti svoji nacionalni varnosti, z okrepitvijo vojaških izdatkov, z razkazovanjem vojaških mišic na Rdečem trgu ali s preletavanjem z bombniki ameriških vojaških ladji v bližini svojega ozemlja ter z dodatnimi divizijami na svoji zahodni meji.

Priče smo novi oboroževalni tekmi in novi hladni vojni, četudi je nihče ne prizna.

Kacin nas pomirja, da ne gremo v to smer, ker da NATO se obnaša »zelo zrelo, zelo zadržano«, oziroma »noče sodelovati v tej – kot ji pravi - »njihovi (ruski) notranji predstavi, ki jo imajo za obvladovanje razmer znotraj ruske federacije«. »Naše načelo – dodaja - je deconflicting, oz zmanjševanje možnosti kakršne koli eskalacije incidenta«.

Dragi Jelko, brez zamere, a nisi kaj prida prepričljiv. Vsaj mene nisi prepričal in pomiril niti slučajno. No, res je, boš odvrnil in spomnil bralke in bralce, da je bil avtor tega pisanja proti včlanjevanju Slovenije v NATO in da so mu taki dvomi zatorej samoumevni in pričakovani. Pa morda imaš prav, a vendarle, tudi ko bi verjel v to zavezništvo in v naš položaj v njem, bi težko pristal na pojasnilo, da bomo iz Poljske in Romunije branili Evropo pred Iranom e ne grozili Rusiji.

In ker se nič v Atlantskem zavezništvu ne zgodi in ne more zgoditi brez tvojega soglasja, oziroma soglasja slovenske oblasti, te sprašujem in sprašujem tudi dr. Cerarja, ali in kdaj je Slovenija odobrila aktiviranje protiraketnega ščita v Romuniji in enake priprave na Poljskem? Ne pomnim, da bi kako tako razpravo zasledil ne v tem, ne v prejšnjih mandatih. Ko se je o tem projektu začelo govoriti sem bil še sam v Državnem zboru, član Odborov tako za obrambo, kot za zunanjo politiko in na moje izrecno vprašanje o tem mi je bilo odgovorjeno, da je šlo za čisto bilateralen aranžma med ZDA in posamičnimi evropskimi državami v katerem NATO ni imel besede. Ali so se mi takrat vladni predstavniki zlagali, ali se je prevzem odgovornosti za ta ščit s strani celega zavezništva zgodil kasneje, ne da bi bile članice izrecno povprašane in če so bile, kdo, kdaj, kje je opravil ustrezno diskusijo s strokovno, politično in siceršnjo javnostjo?

Ker če bi, bi morali prisluhniti določenim pomislekom in svarilom zlasti strokovne javnosti, da bosta postavitev takega obrambnega sistema ter skupne vojaške vaje zavezništva na prostoru nekdanjega Varšavskega pakta in načrtovana širitev zveze NATO, ter ne nazadnje Evropske unije, do samih meja Rusije (Ukrajina), brez vmesne, varnostno-tampon cone, pomnožila v tej državi in velesili občutke ogroženosti in samoobrambne refleksije, kar bo po logiki stvari privedlo do nove oboroževalne tekme in eskalacije napetosti med stranema,  ki se odrazijo le kot nova oblika hladne vojne, ali sprevržejo lahko v kaj hujšega.

John Fitzgerald Kennedy je z ladijsko blokado Kube 1962 leta preprečil, da bi Hruščovova Sovjetska Zveza namestila na Kubi jedrske rakete, ki bi ogrožale ZDA. V zameno je Kuba dobila zagotovilo Washingtona o nenapadanju.

Danes imajo ZDA in zavezniki NATO tovrstne izstrelke na durih Rusije, pa naj slednja nebi bila zato v skrbeh?

Putin in Pahor se bosta skupaj pri Ruski kapelici na Vršiču poklonila spominu ruskim vojakom, ki jih je 1916 leta zasul snežni plaz med gradnjo ceste čez gorski prelaz. Obisk Putina bo le pietetne in komemorativne narave, a naš predsednik pravi, da večje kot so razlike v pogledih na to in ono, večja je nuja po dialogu. Na morebitno, zasebno, neformalno, intimno, neobvezujoče vprašanje, kdo je pri nas odobril aktivacijo protiraketnega ščita v Romuniji, če je Kacin dal soglasje, kaj bo poveljnik Slovenske vojske odgovoril?

Hvaležen bom, pa verjamem, da ne edini, za odgovore na gor zastavljena vprašanja.

Še enkrat Bravo, dr. Brglez

DR. BRGLEZU GRE ŠE ENKRAT ČESTITATI!

Tokrat za tveganje, pogum, odločitev, da se država ne prepusti zlorabi njene regulative. Spričo šibke podpore, ki jo ima sedanja koalicija v domači javnosti, in nagibanja volilnega telesa k desni opoziciji, zlasti SDS, dvomim, da bo kaj dosti razumevanja med slovenskimi državljankami in državljani za potezo, ki si jo je privoščil predsednik Državnega zbora, da ne razpiše roka za zbiranje podpisov pod zahtevo referendumov, ki jo je vložil Sindikat delavcev migrantov Slovenije, kljub temu, da so njegovi predstavniki sami priznali da želijo, s tovrstno obliko državljanske nepokorščine – noben zakon, ki naj bi šel na referendum ni vsebinsko ali drugače povezan z njihovimi zahtevami - le nagajati oblasti, ker da ne popušča pri pogajanjih.  Sam pa bom pozdravil to kar je storil, ker je prvi predsednik parlamenta, ki se je tako odločno postavil proti nekemu poizkusu, ki bi, če postane praksa, lahko nevarno ohromi delovanje države, oziroma, kot je dejal nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek, ogrozi celoten zakonodajni proces.

Pravijo Latini: Facta lex inventa fraus…. Kar bi se po slovensko prevedlo: Ko je zakon rojen, se že ve kako ga izigrati. In, hvala Bogu, dobili smo nekoga, ki je temu rekel NE. Resda, brez predhodnega političnega posvetovanja, celo s koalicijskimi partnerji ne, a na osnovi večinskega mnenja pravne stroke. Naj se prizadeti sedaj obrnejo na Ustavno sodišče, pa da vidimo, kaj bodo varuhi ustave povedali, potem ko so si tudi sami, vsaj v enem primeru, privoščili fluidno in kreativno – kot bi dejal nepovezani poslanec Bojan Dobovšek -  tolmačenje ustavnih in zakonskih določb… Naj spomnim na ustanovitev Občine Ankaran, mimo volje zakonodajalca, Državnega zbora, ki je po zakonu edini pristojen za tovrstno početje. Seveda, nihče ni bil nad njimi, da bi tako odločitev razveljavil, a ni dvoma, da so ravnali dokaj nenavadno in z uzurpacijo pristojnosti, ki jim ni zapisana. A tudi takrat sem sodil, da so odločili prav, potem ko je bil parlament kar dvakrat preslišal njihovo zahtevo po spoštovanju načela nediskriminatornosti in enakopravnosti med uzakonjeno Občino Mirna in zavrnjeno Občino Ankaran.

Očitno imamo še vedno tako precizno a rigidno zakonodajo, da njeno fluidno in kreativno tolmačenje pride včasih in kako prav.

Če Brglez bi ravnal brez tveganja in omogočil pričetek priprav za nove in nove referendume, bi mu po vsej verjetnosti spet isti, ki mu danes očitajo, da je storil napako, očitali da ni imel jajc, da bi se zlorabi instituta referenduma zoperstavil.

A na dlani je, da se Slovenija še vedno uči s svojo demokracijo in da bo treba jasneje definirat instrumente, oziroma modalitete ugotavljanja zlorabe zakonodaje in ustavnih pravic, morda tudi tako, da se predsedniku parlamenta podeljuje, s konkretnim zapisom, večjo diskrecijsko pravico pri tovrstnem odločanju.

Dr. Brglez, srečno!