Aurelio
Juri
Zaskrbljen državljan
Republike Slovenije
VLADA
REPUBLIKE SLOVENIJE
Predsednik, dr. Miroslav Cerar
Ministrica za okolje, Irena Majcen
Minister za zunanje
zadeve, Karl Erjavec
ODPRTO
PISMO
Spoštovani
predstavniki vlade, pristojni za vprašanje, ki Vam ga postavljam.
V
ponedeljek, 16. februarja, je potekel
rok za podajo pripomb hrvaški vladi glede
»Male Norveške« , kot mu pravijo sosedje, oziroma projekta raziskav in
izkoriščenja nafte in plina v hrvaškem delu Jadrana, zavoljo katerega je Zagreb
že razpisal koncesije in se o njihovem dodeljevanju pogaja s petimi naftnimi
družbami. Naj bi se na dnu tega dela morja nahajalo, po ocenah specializirane
norveške družbe Spectrum, do 3 milijarde sodov nafte, kar bi postavilo Hrvaško
ob bok evropskim naftnim velesilam in državi zagotovilo blaginjo.
Toda,
ni vse zlato kar se sveti. Postavitev vrtalnih strojev že za same raziskave, da
ne govorimo o izgradnji naftnih ploščadi na lokacijah, ki bi se izkazale za
komercialno zanimive, na predvidenih 29
območjih, kolikor tvori zemljevid potencialnega naftnega polja in ki pokriva
dobrih 90% celotnega »hrvaškega« Jadrana, prinaša vrsto obremenitev in tveganj
za okolje, ki ogrožajo razvoj in obstoj
dveh nosilnih panog hrvaškega gospodarstva ter ne nazadnje samo preživetje
Jadrana kot morje, ki kljub svoji ranljivosti in obremenjenosti z tudi zelo invazivnimi
človekovimi dejavnostmi, premore živahen ekosistem in veliko biotsko bogastvo.
Oceanografska
stroka, turistična združenja, ribiči, določene lokalne in regionalne oblasti
ter, seveda, okoljevarstveniki nasprotujejo omenjenemu projektu, podpisuje se
tudi peticija, ki poziva vlado, da naj ga ustavi, a premier Milanovič gre
dalje. Vonj po 2 milijardi in pol evrov vredni investiciji (več kot pol
milijarde samo za raziskave) in po potencialni samozadostnosti Hrvaške z nafto
za nekaj desetletji, je premočan, da bi od tega odstopil. O posledicah očitno
ne razmišlja. Tudi o tem ne, da bo uporaba nafte, tako kot premoga in drugih
bolj onesnažujočih fosilnih goriv, prej ko slej omejena na minimum, če ne celo
prepovedana. Spremembe, ki se nam dogajajo v podnebju in o katerih pričajo
čedalje bolj ekstremni vremenski pojavi, ne dopuščajo več odlašanja in
počasnosti z ustreznimi ukrepanji. Le zemeljski plin utegne preživeti še nekaj
dlje ker se do ekonomsko upravičenih obnovljivih virov energije še nismo v stanju dokopati.
No,
ne glede na vse to, vprašujem Vlado, oz. predsednika in pristojna ministra, ali
je podala v omenjenem roku svoje pripombe in zlasti zahtevala pripravo ocene o
čezmejnih vplivih na okolje tistega dela projekta raziskovanja in morebitnega
črpanja nafte, ki se dotika slovenskih meja, oziroma slovenskega teritorija. To pravico Slovenija ima kot soseda v skladu
z mednarodnimi in evropskimi pravili.
Kmalu
bo mimo leto dni od ugovora na zemljevid hrvaškega naftnega polja, ki z
območjem št. 1, na skrajnem severu, vstopa do polovice Piranskega zaliva in
enostransko prejudicira rešitve meje na morju, s čimer krši 10. Člen
arbitražnega sporazuma, a ni videti, da bi Zagreb kaj ukrenil, oziroma to
območje krčil ali zbrisal. In če ni odziva, naj ukrepa Slovenija, najprej s
ponovno zahtevo za popravek zemljevida, tako da do odločitve arbitražnega
sodišča o poteku meje na morju, bo območje 1. črtano, nato z zahtevo po še
nekaj časa za pripravo ocene o čezmejnih vplivih na okolje.
Upati
je, da se bosta s slednjo zmigali tudi Italija in Črna Gora. Za Bosno in
Hercegovino ne vem, glede na svoje posebne okoliščine dostopa do Jadrana, ali
je upravičena do te ocene.
Srečno!
Aurelio
Juri
Koper,
17. februar, 2015