Luč na koncu tunela?

 

https://www.youtube.com/watch?v=2fFd1fUS4UM

Dolga pot domov…

 

Temna je cesta od tu do nje.
Kje bo zaspala noben ne ve!

Dolga pot domov,
hladi me, ni več smeha.
Ne znam naprej…

Uvodni verzi čudovite pesmi Tomija Megliča se kar prilegajo sedanjemu iskanju poti do končanja vojne v Ukrajini. Le »domov« zamenjajmo z »k miru«.

Pohvale vredno, da se je ta pot, po treh letih in pol krvi, razdejanj in trpljenja, začela in da se je našel Zahodnjak, kakorkoli že čudaški in muhast, ki je nanjo zakorakal, z Vladimirjem Putinom se hitro ujel, se z njim dobil in pogovoril ter menda našel niti razvozlanja tega hudo zapletenega klopčiča?! Menda?!

Je pa manj pohvalno, celo sramotno in nečastno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja, oz. Rusije, vodil h kakršnikoli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo pred agresijo samo, ko bi razumela kaj je Kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo?! V tem primeru bi Evropa odigrala, vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila ’91 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir! Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo, če hočemo tudi pri agresivnem odnosu Kijeva do rusko govorečih oblasti v Lugansku in Donetsku.

Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven in to skoraj že obsesivno, v bran, pravi, »pravičnemu« miru, oz. ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje 5 evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata – mimogrede, slednja dva tudi v našem imenu? - skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni potem ko se je bil dobil s Putinom v Anchoregeju in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.

Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti: Lugansk, Donetsk, Zaporožje in Herson, - Krim je že zdavnaj ad acta! - ter nevtralnost Ukrajine, Zelenski, s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime – jaz jim osebno pravim »komplikatorji« - pa na nič od tega ne pristane, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini potem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega, ali vsak v svojem jeziku ne da bi preveril, ali ga ostali razumejo, ali so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma, dejstvo je, da je težko biti nasmejani i se kazati za optimiste, ko so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede samih varnostnih zagotovil Ukrajini po eventualno doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin – Trump in še posebej Putin – Evropejci, niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo in dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata, izjema morda za ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. S »prijateljem«, sicer tudi s spretnim trgovcem Trumpom, seveda. Kaj pa jutri? Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselila.

Skratka, vidim še »dolgo pot domov… pardon, k miru, in temno cesto od tu do njega.«