Po poroki z Natom EU ne očara več!

 

Kaj ko bi se osamosvojili še enkrat?

Pred 34 leti smo se osamosvojili, ker da je bilo tako grozno živeti v skupnosti, ki ti je bolj jemala kot dajala, z drugimi slovanskimi narodi in nekaj desetin narodnih manjšin, v razpadajočem socializmu, ki niti z iznajdbo samoupravljanja ni ponujal kaj pretirano bleščeče prihodnosti. Imeli smo potenciale, predvsem intelektualne, kot neke vrste jamstvo, da bi še bolje živeli, če bi šli na samem, oz. se nekako odselili s te družine in shodili v polno na lastne noge.

No, priznati gre vsekakor, da s pojavom Slobodana Miloševiča ki je, da bi vsilil hegemonijo svojega, srbskega naroda nad vsemi ostalimi, razdejal ustavne temelje in siceršnja pravila tega sobivanja, je le to postalo najprej težavno, nato nemogoče, zato je bil razhod nujen, neizbežen, če smo hoteli še naprej pripovedovati kako se v lastni republiki imamo lepo.

In napočil je čas, ko smo si rekli in povedali tudi ostalim »Gremo mi po svoje«. Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se podajali je bilo še veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato,  najbolj krvava, še v Bosni in Hercegovini.

Klicali so nas čari Evrope, njena demokratičnost, kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenosti, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti.

Sam sem do tu bil z glavo in srcem zraven, kot najprej župan, nato še poslanec, v vlogi torej vplivneža pri oblikovanju javnega mnenja. Če si izvoljen od ljudstva in se mu nisi izneveril, to isto ljudstvo lahko tudi uspešno nagovoriš.

In od »Gremo mi po svoje«, smo si privoščili nov film: »Gremo mi v Evropo«. Edino kar me je motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat – govorimo o letu 2003 – vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, Združenim državam Amerike. Bil sem proti temu članstvu, a v manjšini, celo v lastni stranki SD. Izid referenduma: 90% za EU, 66% za Nato.

Danes smo kjer smo. Če kdo prepozna v odločitvah, retoriki, načrtih, naracijah sedanjih bruseljskih birokratov in tudi evroposlancev takratno Evropo, trdim da je ali slep ali idiot.

2009, ko sem bil zamenjal Boruta Pahorja v Evropski parlament, sem imel to čast da sem plenumu posredoval mnenje politične skupine Socialisti in Demokrati o takrat prvem množičnem poboju Palestincev s strani Izraela v Gazi – v dveh tednih  je bilo pobitih cca tisoč civilistov, po nekem atentatu Hamasa, ki je bil povzročil 20 žrtev med Izraelci. Resolucija taka, kot bi si jo vsi zgroženi nad tem kar počne Izrael danes, lahko samo sanjali: Obsodila je skoraj soglasno Izrael in zahtevala takojšen umik njegove vojske ter zagrozila s sankcijami v kolikor se to ne bi zgodilo, le na koncu vseh alineji, z enim stavkom, obsodba tudi terorističnega dejanja Hamasa. In morije je bilo v parih dneh konec.

Danes, po skoraj dveh letih masakriranja v tej isti enklavi te iste populacije s tempom 100 pobitih civilistov na dan (70% so ženske in otroci), ne parlament, ne nobena institucija EU ne premore niti enega resnega ukrepa proti sedanji izraelski vladi. Še huje, iz ust nekaterih izmed glavnih določevalcev evropske agende kot so nemški kancler Merz, sekretar Nata Rutte, in še kdo, smo slišali celo pohvale izraelskega početja in zahvale premierju Natanyahuju za »umazano delo«, ki da ga opravlja v »našo evropsko korist«. Dodatne čestitke in njemu in ameriškemu predsedniku Trumpu ob uspešnih napadih na Iran, ker da bi se lahko dokopal do jedrskega orožja. Ko je Rusija 24.2.2022 napada Ukrajino, zato da bi se odpovedala članstvu v Natu, je bila razglašena za državo, ki podpira terorizem in za absolutno sovražnico Evrope in je do danes kasirala že 18 svežnjev sankciji, ob nenehnem oboroževanju Ukrajine, ko so to storili Izrael in ZDA na račun Irana, pa prejeli pohvale.

Sklepno vprašanje: je to Evropa v katero smo vstopali 2003? V razmislek: si ne bi morda privoščili še eno osamosvojitev?