Sodniki vseh dežel združite se!

NEUSKLAJENOST SODSTVA, OD BAZE DO US, KRHA UGLED VSEH NJEGOVIH INSTANC!

V mojem zadnjem komentarju v zvezi z odločanjem Ustavnega sodišča sem se vprašal, ali niso kdaj prav tako imenovani varuhi ustave v zmoti, ko se zatekajo k »težko popravljivih posledicah« nekega primera zato da opravičijo sprejeto odločitev?! Odpustili so, in to absolutno prednostno, Janeza Janšo iz zapora, ker da je vodja opozicije in bi v nasprotnem lahko hudo trpela demokracija, so si pa vzeli nekaj več časa seveda, po mojem zgolj zaradi boljšega vtisa, da vsebinsko presodijo pravnomočno obsodbo na njegov račun v zadevi Patria in povedo ali si dve leti zapora res zasluži, ali mu je redno sodstvo storilo krivico.

No, dovolil sem si prognozo, še pred izrekom o začasnem zadržanju izvajanja zaporne kazni, da mu bodo povsem ugodili, pa ne zato, ker bi bili dokazi o očitanem dejanju šibki, oziroma ker bi mu okrožno, višje in vrhovno sodišče sodili politično, ampak ker so nekateri izmed ustavnih sodnikov že pred začetkom sojenja izkazovali simpatije do predsednika SDS, ali ob sami prvostopenjski sodbi izrekali dvom vanjo. Sodnik Zobec je, sicer nepovezano s tem, celo diskvalificiral predsednika Vrhovnega sodišča, Maslešo, ko ta ni še bil imenovan. In napovedujem tudi, da ko bodo končali mandat, tako kot svoj čas Jerovšek, Šturm in Jambrek, bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič, zakorakali v politiko, seveda k svojemu »varovancu«. Da bodo takrat povsem razkrili svoje politično in ideološko srce bo že prepozno za današnje presojanje njihovih odločitev. Bom vesel, če bo prognoza napačna. Toda ni kaj, nad njimi je še danes le Bog in jim nihče nič ne more. Njihove odločitve so dokončne in ni druge izbire, kot da se jim ukloniš.

A znova vprašanje: se morda ne zavedajo, tile gospodje, da z rušenjem avtoritete in ugleda rednega sodstva rušijo obenem tudi vero v lastno institucijo, v svoje poslanstvo? Nekdo, kot podpisani, ki je vedno prisegal v sodstvo in druge prepričeval, da zaupanje v to vejo oblasti gre gojiti, sicer se nam bo slabo pisalo, ko se sedaj sooča z demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria, ko vidi razveljavljene tudi druge sodbe, ki so prestale vse redne poti, kot je tista zaradi davčne utaje na račun Borisa Popoviča, ker da mu ni bila dovoljena učinkovita obramba, se sprašuje, ali je res tako narobe z našimi sodniki in edini sposobni in pošteni so oni na Beethovnovi 10, ali je prej obratno? 

Nisem pozabil polemike, ki sem jo vodil nekaj let, še kot župan MO Koper, z ustavnimi sodniki, ki so si prizadevali razkosati občino kljub jasnemu nasprotovanju njenih prebivalcev v slehernem njenem delu. Ob enem zasebnem pogovoru je Dr. Lovro Šturm vztrajal pri tem, da je bilo 100 in več naselji preveč za eno mestno občino. Da bi bilo do 30 zanj še nekako sprejemljivo. Spraševal sem ga kje pa je bil ta kriteriji  zapisan, glede na to, da v Ustavi piše le da »Območje občine obsega naselje ali več naselji, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev«? Odgovora, seveda ni bilo, razen, da se že »samo po sebi to razume«, ali pa, kot me je vprašala in okarala njegova gospa, da bi moža suportirala, čemu nasprotujem malim občinam, "ki so tako luštne?!«….

In tako danes, ko vzamejo v bran pritožnika, ki očita sodišču, da mu je kršilo pravico do aktivne obrambe. Kje so merila za objektivno presojo pojma »aktivne obrambe«? 

Skratka, bilo bi dobro, da bi se sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči, pa ne zato, da bi vsi pihali v isti rog, sicer več instanc, sit in varoval ne bi potrebovali, ampak zato, da bi se sive cone, ki so danes prepuščene arbitriranju in osebnim ocenam, ki se prikradejo tudi preko političnih in ideoloških oči, in ki jih je več, kot preveč, zmanjšale na minimum. Razumeti gre novega pravosodnega ministra Zorana Klemenčiča kot dovzetnega za tak razmislek in tudi dogovor o potrebnih izboljšavah pravil, ki določajo delo slovenskega pravosodja. 

ODZIV BIVŠEGA USTAVNEGA SODNIKA, MAG. MATEVŽA KRIVICA, V DNEVNIKU 19.1.2015

Aurelio Juri in “usklajevanje” sodstva

Bralci Dnevnika morda ne vedo, Aurelio Juri pa dobro, da sem pred skoraj 20 leti, ko je bil on koprski župan, jaz pa ustavni sodnik, ostro kritiziral odločitve takratnega ustavnega sodišča o koprski občini (in kasneje še nekatere druge) – in enakega mnenja o njih sem še danes. A kritiziral sem jih s strokovnimi argumenti, ne z nedostojnimi političnimi insinuacijami, kot si je to dovolil on v četrtkovem prispevku v Dnevniku. Da se pri nas v pismih bralcev lahko brez vsakih zavor zasmehuje in zaničuje institucija, ki je po ustavi zadnji branik ustave in ustavnih pravic, smo se zadnje mesece že navadili, a dokler to počno prava neuki laiki, je to eno, ko začne prilagati polena na grmado zaničevanja dolgoletni ugledni politik, župan in poslanec, je pa to nekaj še precej hujšega. A taka je očitno stopnja pravne kulture pri nas.

Zoper ustavne sodnike je pri nas očitno dovoljeno vse – celo razširjanje popolnih neresnic, kot je Jurijeva, da so »ob sami prvostopenjski sodbi (namreč o Patrii) izrekali dvom o njej«. Če ima politik Juri kaj časti in odgovornosti, pričakujem, da bo to trditev bodisi dokazal bodisi se zanjo opravičil. Potem si je dovolil, kot da gre za razpravljanje za gostilniškim pultom: »... napovedujem, da bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič, ko bodo končali mandat, zakorakali v politiko, seveda k svojemu varovancu«. In takole prerokovanje naj bi imelo pri nas status resnega razpravljanja o resnih problemih? Še bolj demagoška in pod vsako ravnjo resnega razpravljanja o sodstvu je tista, ko razglasi za »demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria«, če so bile tu (in še kje drugje) od ustavnih sodnikov razveljavljene »sodbe, ki so prestale vse redne poti«. Mar ta dolgoletni politik res ne ve, da je točno to ena od funkcij ustavnega sodišča: razveljavljati »sodbe, ki so prestale vse redne poti«, če ugotovi, da so bile z njimi kršene ustavne pravice? Ustavno sodišče to dela, on pa se nad tem zgraža!?

Jurijeva demagogija je tu ena skrajnost pri neodgovornem odnosu do ustavnega sodstva pri nas. Nasprotna skrajnost pa je zgražanje Janševih podpornikov nad tem, da je v desetih letih ustavno sodišče tako razveljavilo »kar« 422 sodb rednih sodišč, češ torej so ti redni sodniki 42-krat na leto kršili človekove pravice. Seveda so jih, a nič bolj pogosto, kot se to dogaja tudi v Nemčiji, Španiji ali kje drugje, kjer imajo ustavna sodišča enako pristojnost. Tudi sodišča so zmotljiva, zato je nad njimi v mnogih državah še ena nadzorna instanca – z omejeno pristojnostjo intervencije samo v primeru kršitve ustavnih pravic. In ustanovljena je bila zato, da bi varstvo teh pravic še izboljšala, ne pa zato, da bi njegovi razveljavitvi neke »nižje« sodbe potem sledilo zaničevanje sodnikov, ki so jo izdali. Ne pozabimo tudi, da je ustavnosodno varstvo ustavnih pravic relativna novost v evropskih državah in da se prav v vseh, ne le v tranzicijski Sloveniji, redno sodstvo še ni dovolj usposobilo tudi v tem, po marsičem specifičnem in zelo zahtevnem vidiku sodnega varstva pravic.

Ko nam na koncu naš priučeni ustavnopravni strokovnjak postreže še z nasvetom, naj bi se »sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči«, je jasno, kako ga je Cerar polomil, da bi ni vzel njega za pravosodnega ministra: samo Aurelio Juri namreč ve, da obstaja »sodna stroka«, da ima ta stroka stopnje – in da se nesoglasja med njimi razrešujejo tako, da se »usedejo skupaj«. Tudi če teh njegovih besed ne vzamemo čisto dobesedno, namreč da res govori o sodni stroki in njenih stopnjah, ampak vzamemo, da je v resnici mislil na »neusklajenost sodstva, od baze do ustavne stopnje« (kakor se glasi naslov njegovega prispevka), pa dragoceno bistvo njegovega nasveta ostaja nedotaknjeno: sodišča vseh stopenj naj se usedejo skupaj in »dorečejo te reči«. Ne tako, kot pravi ustava, da se te neusklajenosti usklajujejo tako, da so nižja sodišča dolžna spoštovati presoje višjih sodišč, vsa pa ustavnega sodišča – ne, Aurelio Juri je iznašel nekaj boljšega: kar vsi naj se usedejo skupaj, pa kar koli bo že iz tega nastalo, bo (zanj) boljše kot to, da bi pri razlagi ustave devet ustavnih sodnikov imelo zadnjo besedo. Nas nič ne briga, če je drugod po svetu tako – mi (kdo pravzaprav?) naših ustavnih sodnikov ne maramo in bomo te stvari uredili čisto po svoje! Bravo, Aurelio Juri!

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

IN MOJ ODZIV NANJ, 20.1.2015

Spoštovani Matevž Krivic, pa ste me!

Sicer, se boste spomnili, da smo s strokovnimi argumenti tudi mi s koprske občine kritizirali odločitve takratnega Ustavnega sodišča glede ustavne oporečnosti naše teritorialne organiziranosti  in se vam zahvalili za vašo podporo. Strokovno smo tudi oskrbeli izvedence Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, ki so po dveh obiskih v Sloveniji in pogovorih z vsemi udeleženimi v takratni polemiki, od nas malih občinarjev do vlade, državnega zbora in varuhov ustave, zapisali da smo v Kopru imeli prav in tako oddali priznanje tudi vaši drži. Toliko o takratni zgodbi, ki sem jo priklical k spominu samo zato, da bi razkril eno od verzeli v »strokovnosti« dr. Lovra Šturma, ki je predsedoval takratnemu US.

Glede zadeve JJ, res je, nič strokovnega ni v mojem dvomljenju do ravnanja in odločitev ustavnih sodnikov, le vprašanje čemu gre njim verjeti bolj kot okrožnim, višjim in vrhovnim sodnikom? Samo zato, ker so na vrhu piramide? Da, insinuiram marsikaj, a nisem prvi, ki to počne in tudi vam, dragi Matevž, bi odkrili tovrstne grehe. Ko pišeš in pripoveduješ svoja prepričanja, se ti zgodi tudi to, da zaideš na polje občutkov, sumov, prognoz, ne da bi jih nujno podkrepil s fakti. Toda vaš najbolj verjeten odgovor bo: nikoli, niti z besedo, nisem ničesar insinuiral, vselej kritiziral izključno s strokovnimi argumenti! Dopustiva sleherniku, da si o tem misli svoje, velja?

Strinjam se z vami, da bi morali sodne instance spoštovati, ustavno najbolj, in opozoril sem v svojem komentarju, da sem to vero gojil in jo tudi ostalim skušal prenesti, toda da pojenja tako vame kot v mnogih, nisem kriv jaz, temveč nosilci ustanov, ki se jim gre klanjati. Janez Janša, ki je še vedno – ne pozabimo - pravnomočno obsojen na zaporno kazen, je odkorakal iz zapora, ker je politik, poslanec in vodja največje opozicijske stranke in ker bi brez njegove aktivne prisotnosti v Državnem zboru in v siceršnjem političnem življenju demokracija lahko trpela. Halo?! A je nenadomestljiv? Je taka utemeljitev sodbe ta prava, mag. Krivic, za utrditev vere v nepristranskost in strokovnost varuha ustave?

Trditev, da so ob sami prvostopenjski sodbi o zadevi Patria nekateri ustavni sodniki izrekli dvom o njej popravljam le toliko, da se je to zgodilo, po izreku na drugi stopnji. Ustavni sodnik, Mitja Deisinger: »V opisu kaznivega dejanja torej ni zakonskega znaka kaznivega dejanja!«.

In celo pred prvostopenjsko sodbo, sta svojevrstna dvom in svarilo izzvenela iz izjave dr. Ernesta Petriča, takrat še predsednik US:  »Ta sodba, kakršnakoli bo, mora biti vodotesna. Upam, da se tega zavedajo vsi, ki jo pripravljajo.«

Glede prognoze, kaj bodo počeli posamezni ustavni sodniki po končanem mandatu, priznam, da je v njej nekaj zlobe, a tudi upanje, da sem v zmoti. Zgodovina mi delno pritrjuje: Šturm, Jambrek, Jerovšek… so se politično opredelili in svoje strokovne storitve ponudili opciji, do katere so od vselej izkazovali simpatije. Ne verjamem, da bodo Mozetič, Deisinger in Zobec, če jih bo že politika zamikala, šli k SMCju, SDju ali ZL?!

Na koncu mi mag. Krivic očita, da pozivam vse instance sodstva k večji usklajenosti, oziroma k temu, da se usedejo skupaj in dorečejo reči, ki mnogokrat privedejo do razveljavitve sodb. Implicira se seveda pri tem vloga zakonodajalca, ki bi moral tudi na predlog sodstva, poskrbeti za to, da se tako imenovane »sive cone« v katerih dobesedno plavajo odvetniki, ko branijo svoje varovance in izkazujejo zmote, procesne in vsebinske, sodišč, skrčijo na minimum. Tega očitka ne razumem. Da sodbe padajo je dokaz delovanja sodstva, da jih pada toliko in preveč, je pa lahko tudi znak šibkosti in nedorečenosti zakonodaje na katero se sodstvo naslanja, oziroma njegove nesposobnosti.

JJ je svoboden, a tudi na US so zmotljivi ljudje...

KAJ ČE NEPOPRAVLJIVE POSLEDICE PRINESE ODPUST JJ?

Včerajšnja prva vest bi naj bila veleslalomska zmaga Tine Maze v Areju, a nič. Zasenčil jo je odpust Janeza Janše iz zapora po sklepu Ustavnega sodišča, da se zadrži izvršitev sodbe v zadevi Patria vse dotlej, dokler ne bo o tem vsebinsko in dokončno odločeno. Morda čez kak teden, ali čez nekaj mesecev. Sledila sta vnovičen, a tokrat zmagoslaven, miting privržencev predsednika SDS pred »hišo sramote«, kot je sam Janša poimenoval stavbo Vrhovnega sodišča, ter napoved samo oklicanih »vstajnikov«, da se bodo na tem mestu vsak teden vračali in protestirali dokler ne odstopita predsednik Vrhovnega sodišča, Branko Masleša, in generalni državni tožilec, Zvonko Fišer, ker da glavna krivca za krivico, ki bi se naj godila njihovemu vodji.

Slišali smo nekaj odzivov politikov, ki so vsi po vrsti zatrjevali, da gre odločbo varuhov Ustave spoštovati in to brez komentarja, le z dveh ust, je priromala kaka misel več. Jani Moderndorfer, vodja poslanske skupine Zavezništva Alenke Bratušek je pravilno ugotovil, da pravnomočna sodba Janše za enkrat še ni odpravljena, ustavnega pravnika, Lojzeta Udeta, pa je zmotila zlasti obrazložitev tovarišije z Beethovnove 10, da je pritožnik poslanec in vodja najmočnejše opozicijske stranke in bi zavoljo tega lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, če ga ne bi izpustili.

Ajoj, tu pa so se ustavni sodniki, po mojem, hudo prenaglili in zakorakali z obema nogama  v polje, ki je eminentno politično in z vprašanjem kratenja človekovih pravic, zaradi katerega se je JJ sploh pritožil, nima nič! Povsem delim razmislek in oceno dr. Udeta.

Preberimo kaj so zapisali in soglasno sprejeli:

»Poleg tega je Ustavno sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da pritožnik na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. Up-790/14, U-I-227/14 z dne 21. 11. 2014 izvršuje poslanski mandat. Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru, dobro delujoča opozicija pa je eden od temeljev demokracije. Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote. To je ustavna vrednota; za njeno varstvo Ustava predvideva mehanizme, ki prav s tem namenom razrešujejo politične napetosti v delovanju Državnega zbora, kadar se te stopnjujejo do te mere, da resno ovirajo učinkovitost delovanja oblasti«… ter:

»V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni,«

Ker nisem politik in nosilec nikakršne javne funkcije si bom dovolil malce poigravanja s tezo o »težko popravljivih posledicah«… Že sam Ude je spomnil, da v ničemer ni bilo učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta ogroženo, ko je bil Janša zapornik, ker mu je bilo tako in tako dovoljeno opravljati poslansko funkcijo, razen v tistih parih tednih, ko mu je bil mandat odvzet in kasneje vrnjen, spet s posegom US. Poleg tega, kdo lahko predvidi, da težko popravljive posledice nastanejo le ko njega ni na Šubičevi 4, ne pa obratno? Kaj če kot član komisije za nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami, pridobi neke informacije, ki jih politično zlorabi, oziroma poskrbi za izbris zanj neprijetnih in obremenilnih dokazov?Kaj če kot lider najmočnejše opozicijske stranke ter ikona Odbora 2014, ko Masleša in Fišer ne odstopita, ali pa četudi to naredita, sproži gibanje, ki sesuje pravosodje, ker da pokvarjeno, politično vodeno, vezano na prejšnji režim in podrejeno ubogemu Milanu?Oziroma, prisili k odhodu vse nezaželene sodnice in sodnike ter jih zamenja z sebi zvestimi? Pripisal je, Janša, svojo in druge podobne zgodbe večletni »negativni kadrovski selekciji« v pravosodju, s česar daje jasno vedeti, da bo, ko bo, če bo spet pri oblastnem koritu, poskrbel, da se trend obrne. Pozitivna selekcija bo seveda tista, ki bo njemu ustrezala, ker da edini merodajen sodnik med dobrim in zlom. Kaj če pride do splošnega kravala v tej že tako napeti družbeni in politični klimi in bodo pod dežniki in ne le dežniki tekali redni, izredni in tudi ustavni sodniki ter politiki vseh ravni?

Gre seveda za fantapolitiko, upam?!...a ni tako nedolžno in povsem popravljivo to kar so odločili ustavni sodniki in sodnice. Pokazal bo čas. Sicer, ponavljam še enkrat to, kar sem v zvezi s to temo že povedal. Čemu bi verjel, da so se zmotili ali namerno zagrešili zločin proti JJ, Ferlic, Fišer in Masleša, ne pa Mozetič, Deisinger, Zobec, Petrič in ostale do njih?Oziroma, da za prvimi tremi stoji Kučan, ne pa Janša za ustavnimi sodniki in sodnicami?

Je vlada pozabila, da je Slovenija pomorsko usmerjena?

ALI SMO POMORSKO USMERITEV REPUBLIKE SLOVENIJE ZAPISALI LE NA PAPIRJU?

Medtem ko se predsednik Republike, Borut Pahor, v Pragi srečuje s kolegi iz srednje Evrope in jim pripoveduje o pomenu Luke Koper za trge in gospodarstvo njihovih držav  pri čemer kasira vso njihovo pozornost, doma izvemo, da je Vlada sprejela neko uredbo, ki znižuje standarde pridobivanja znanja za pomorščake in poveljnike. Po novem, naj se ti kadri ne bi več nujno izobraževali na naših uveljavljenih pomorskih šolah, ampak zadostoval bi jim že kak schnellkurs  tudi drugje. Tako, več ali manj, kot, če imaš barko, ali pa tudi ne, greš na Upravo za pomorstvo, ti povedo iz kakšnih učbenikov se moraš učit, o navigaciji in motoristiki , nato opraviš preizkus znanja, dobiš ustrezno listino, oz. vozniško, stopiš na čoln ali jadrnico in odpluješ…. Ker bi moral v tem primeru upravljati z čezoceanko, potniško ali trgovsko, bi bila preverba znanja seveda zahtevnejša. Vsekakor, zato da postaneš mornariški častnik ali poveljnik, je po novi uredbi dovolj da imaš osnovno, oziroma srednjo šolo, obiskuješ nekaj mesečni program usposabljanja in položiš izpit. Do sedaj je bilo to izključno v domeni srednje Pomorske šole, oziroma Fakultete za pomorstvo.

Toda stroka in šolniki s tega področja opozarjajo: Nekajmesečni tečaj ne more nadomestiti strokovnega šolanja! Mednarodni ugled slovenskih pomorščakov bo definitivno padel, močno se bodo znižali standardi plovne varnosti ob vse večji gostoti pomorskega prometa in vse bolj rizičnih tovorih. Kapetani Schettino bodo nastajali kot gobe po dežju.

Ko se to dogaja se znova in znova vprašujem ali Ljubljana ve kaj dela, ko se loteva morja in pomorstva?

Ali ve, da obstaja nek papir, ki nosi naslov RESOLUCIJA O POMORSKI USMERITVI REPUBLIKE SLOVENIJE, kjer v tretji alineji tretje točke piše, da bo država "spodbujala razvoj pomorskega in prometnega šolstva ter znanstvenoraziskovalnega dela v zvezi z morjem in pomorskimi dejavnostmi"?  

Ali sodijo schnellkursi v to razvojno vizijo? Dvomim! In čemu resolucija? Preberimo uvod in ga položimo, s celotnim besedilom seveda, na dušo sedanjim vladarjem:

»Slovenski narod (ter vsi, ki z njim živimo…o.p.) je bil v svoji zgodovini, glede na srednjeevropsko lego Slovenije ter s tem povezanimi primerjalnimi prednostmi, vselej tudi pomorsko usmerjen. To usmeritev ohranja in jo bo razvijal tudi v bodoče. Prednosti, ki jih nudi izhod na Jadransko morje, sodobno pristanišče in v pomorske dejavnosti usmerjena podjetja omogočajo vključevanje v mednarodno delitev dela in hitrejše prilagajanje kriterijem svetovnega gospodarstva. Ob tem pa je potrebno upoštevati, da so razvojne možnosti slovenskega morja in obale prostorsko omejene. Da bi zagotovili še boljše možnosti za razvoj Republike Slovenije v moderno državo, ki ima tudi vse prednosti pomorske države in da bi pri tem dosegli čim boljšo kakovost življenja, boljše varovanje okolja, sobivanje pristanišča, industrije in turizma na omejenem in občutljivem območju severnega Jadranskega morja, je Skupščina Republike Slovenije na zasedanju Zbora združenega dela in Zbora občin dne 6. marca 1991 ter Družbeno političnega zbora dne 7. marca 1991 sprejela«….to resolucijo.

Si štejem v čast, da sem bil med soavtorji tega dokumenta, ki ga v celoti lahko preberemo s klikom na spodnjo povezavo.

http://www.mzi.gov.si/fileadmin/mzi.gov.si/pageuploads/DPomorstvo_splosno/Druge_datoteke/Pomorska_Usmeritev_RS.pdf

Pa ob tem ne pozabimo, da s tem dokumentom mahamo tudi na mednarodni arbitraži o meji na morju, zato, da bi bila sodba nam čim bolj ugodna, oziroma nam zagotovila neposreden stik z mednarodnimi vodami Jadrana.

In čemu ta opomnik: Ker ne le, da se vlada nestrokovno in površno loteva vprašanja kakovosti izobraževanja bodočega pomorskega kadra, ampak ker bi kmalu usmrtila prvega hranitelja pomorske zgodovine Slovenije, to je Pomorski muzej »Sergej Mašera« iz Pirana, ker zavod z manj kot 15 zaposlenimi, in ker si nič kaj pretirano ne prizadeva, da bi onemogočila Italijo pri izgradnji kopenskih uplinjevalnikov zemeljskega plina v Tržaškem zalivu za katere je stroka dokazala, da zavoljo občutljivosti prostora (plitko morje in gostota pomorskega prometa, poseljenosti obale in drugih gospodarskih dejavnosti) predstavljajo veliko okoljsko in varnostno grožnjo. Še več. Potem, ko je Rusija sporočila odpis projekta »Južni tok«, se usmerjamo k terminalom za shranjevanje zemeljskega plina na naših obalah, ne da bi z eno sabo besedo pozvali sosede k iskanju okoljsko in varnostno  manj invazivnih in bolj sprejemljivih rešitev od Žavelj in Tržiča. Bila je več krat pozvana, naša vlada, k temu, da bi povabila Italijo in Hrvaško k delovnemu omizju na najvišji politični ravni (premierski ali ministrski) o vprašanju dostave zemeljskega plina in drugih energentov v severni Jadran s tehnologijami in lokacijami, ki mu ne bi ogrožali prihodnosti. K temu je bil pozval že pred leti tudi evropski komisar za okolje, dr. Potočnik, a pravega odziva še do danes ni.

Zato, ob ponovnem in pozornem prebiranju Resolucije o pomorski usmeritvi Republike Slovenije, znova poziv predsedniku vlade, Miru Cerarju ter ministroma za okolje in prostor Ireni Majcen ter za infrastrukturo Petru Gašperšiču, da razmislijo o izzivu omenjenega trojnega omizja in se lotijo njegove organizacije.

Ugibajmo kako bo US odločilo ob zadevi JJ...

ZAPORNIKU NI MESTA V PARLAMENTU…

Tako meni več kot 80% anketiranih državljank in državljanov Republike Slovenije in tako nalagata zdrav razum ter občutek za spodobnost. Le 10% bi pravnomočno obsojenim na zaporno kazen prepustilo vajeti vodenja države in upravljanja z usodo skupnosti. Desetina torej volivk in volivcev, ki ne vidijo razlike med oporečnim in neoporečnim politikom, oziroma jim je vseeno.

In skoraj 60% vprašanih je odgovorilo, da se ne strinja s tem, da je Ustavno sodišče vsaj začasno dovolilo Janezu Janši, da se vrne v poslanske klopi, s čimer so Varuhi Ustave nekako pritrdili gor navedeni manjšini, da tudi zaporniku, če je vanj izvoljen, pripada mesto v parlamentu. Se pa zavedajo, da stopajo po izjemno spolzkem terenu pravne dopustnosti in etične spodobnosti, zlasti ko bi širša javnost znotraj Evropske unije in dlje zaznala, da slovenska Ustava in zakonodaja dopuščata, da se vzvodov oblasti dokopljejo tudi obsojenci in zaporniki. Ob davčnih bi odkrili še eno, nepopisno bolj sporno oazo.

Torej, tezo, da ne vidi nič spornega če na zaporno kazen pravnomočno obsojen politik sedi in odloča v hramu demokracije, bo Ustavno sodišče ovrglo. Zato tudi ihta pri odločanju o Janševi pritožbi. In jo ovrže lahko na dva načina: da presodi, da je bila odločitev  parlamentarne večine o prenehanju mandata predsedniku SDS vendarle ustavna in zakonita, ali da slednjemu ugodi v zahtevi, da se nemudoma odpravi obsodba na zaporno kazen zaradi zadeve Patria, ker da je krivična, nezakonita in mu krati človekove pravice. Če preneha biti zapornik, problema ne bo več. Tudi član parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami bo lahko postal. Pred zakonom bo znova povsem čist!

O tem bodo odločali v naslednjih dneh in to z vso prioriteto na Beethovnovi 10.

Janšev odvetnik, Franci Matoz, je za svojega varovanca napovedal oprostilno sodbo in to pred novim letom. Zelo suvereno! Mu dinamika obravnave na US pritrjuje? Glede na že videno ob prvi pritožbi nekaj mesecev nazaj, ko so se sodniki za las izognili oprostitvi, ker da niso še bile izkoriščene vse druge predhodne pravne poti, in nazadnje ob vrnitvi Janši statusa poslanca, si drznem napovedati, da bosta Janez in Franci zmagala. Toda, ali bosta zmagali tudi resnica in pravica je drugo vprašanje. Vsekakor bo to udarec, morda celo rušilni, slovenskemu pravosodju, ker bodo, Mozetič, Zobec, Deisinger, Petrič in ostali sporočili narodu, da so vse sodne instance, od prve do zadnje, razen njihove, pri tako odmevnem in prestižnem procesu odpovedale, bodisi ker nesposobne, bodisi ker politično vodene.

Le oni, seveda, bodo ostali nad vsem in nad vsemi…ali pač?! Čemu bi verjel, da za Ferlincem, Fišerjem in Maslešo stoji Kučan, ne pa tudi Janša za sedanjo ekipo Ustavnega sodišča, ki je mimogrede svoje politične in ideološke preference, vsaj pri nekaterih sodnikih, v preteklosti že izkazovala, veliko bolj kot omenjena tožilca in predsednik Vrhovnega sodišča? Največja težava bo, da ko se bo sesula še vera v pravosodje, ne bo lahko zlesti z ruševin.

Toda, pustimo se presenetiti… Morda je moja napoved povsem napačna. Upanje umre zadnje.

Racionalizacija na plečih malih javnih zavodov?

IZ SERIJE »SAJ NI RES, PA JE«…

Po poročanju Primorske kronike, TV Dnevnika in Primorskih Novic, naj bi Ministrstvo za javno upravo skušalo uveljaviti intervencijski (varčevalni) zakon po katerem se javnim zavodom z manj kot 15 zaposlenimi, ki so jih ustanovile občine, s 1. januarjem 2015, torej le čez mesec in pol, odvzame pravna osebnost. Prešli naj bi k ustanoviteljicam kot režijski obrat znotraj občinske uprave. Berem, da je takšnih subjektov v Sloveniji kar 228. Gre predvsem za kulturne domove, muzeje, galerije, knjižnice, športne zavode. In takih je na Primorskem večina. Morda ta splošna ugotovitev še toliko ne šokira. Če pa pogledamo konkretno nekaj imen, samo na Obali, nam zastane sapa! Obalne galerije Piran, Avditorij Portorož, Pomorski muzej Sergej Mašera, Mestna knjižnica Izola, Arena Bonifika, oz. Zavod za šport Koper, Ljudska univerza Koper… Ustanove z dolgoletno tradicijo in tudi mednarodnim renomejem, ki od ustanovitve dalje, 60 in več let, dajejo našim trem istrskim občinam in celotnemu tukajšnjemu prostoru, tudi v čezmejnih dimenzijah v sinergiji s partnerji onstran meje, osnovni in poglavitni utrip kulture in družbenega življenja, naj bi kot take prenehale obstajati? Naj bi postale režijski obrat občinskih uprav? A se je predlagatelju zakona, ministru Borisu Koprivnikarju zmešalo? Ne trdim, da se mu je, le vprašujem, ker gre za ukrep ki je neverjeten, skregan z zdravo pametjo. Pa je minister vprašal dotične občine kaj o tem menijo? Že tako in tako ne zmorejo vseh po številnih zakonskih novelacijah predpisanih nalog, denarja nimajo dovolj že za osnovne dejavnosti, kako naj poskrbijo še za načrtovanje, financiranje in izvajanje vsebine, oziroma programov visoko strokovnih ustanov?

Še bolj neverjeten je kriterij, ki ga je snovalec zakona ubral: 15 zaposlenih. Če jih toliko nimaš si odpisan, zradiran, te ni več! Da bi pogledali v pomen, namen, poslanstvo, uspešnost, širšo družbeno dimenzijo vsakega posamičnega zavoda, v njegovo mednarodno vpetost… niti slučajno. Nekje sem prebral, da ustanove, ki se na istem prostoru podvajajo, oziroma opravljajo isto ali zelo sorodno dejavnost, gre združiti in znotraj tega poiskati poti racionalizacije. Seveda, to je prava pot, bi dejal Dušan Semolič. In to ne glede na število zaposlenih. Ne pa odpisat ustanove, ki delajo nekaj kar je povsem lastnega, izvirnega, specifičnega, česar drugi ne zmorejo, ne znajo ali nočejo.

In še ironija usode, kot je ugotovila sinoči poročevalka iz Kopra za TV Slovenija, Evgenija Carl… Prizadeti bodo zavodi, ki so ves minuli čas pridno in požrtvovalno sledili ukrepom in ukazom vlad o zmanjševanju števila zaposlenih, oziroma o nezaposlovanju novih ljudi in tako ostali ali se vrnili v številke izpod 15. Tisti, ki operirajo z veliko večjimi številkami zaposlenih in ki se nahajajo predvsem v prestolnici, in ki se morda niso niti pretirano trudili, da bi svoje vrste redčili in stroške zmanjšali, bodo ostali v polni funkciji.

Sicer, spoštovani g. minister Koprivnikar, če se že greste varčevanje z občinskimi in regijskimi zavodi, ne da bi se vsaj malce spustili v njihov specifični pomen, torej povsem birokratsko, jim dajte vsaj toliko časa, da poiščejo alternativne poti preživetja in izvajanja svojega poslanstva, česar zagotovo ne zmorejo v mesecu in pol. Vse zastonj, da občinam ustanoviteljicam predpisujete 6 mesecev časa za preoblikovanje aktov, če njihovim ustanovam že s 1. Januarjem, jemljete samostojnost in pravno subjektiviteto.

Na vrsti ste Vi, g. predsednik vlade in, seveda poslanke in poslanci. Ne dovolite, da se ta nori načrt udejanji!

Bo nov OS, Popoviču navkljub, uspel resetirat koprsko demokracijo?

OBČINSKI SVET MO KOPER PRIČEL Z DELOM

...in konstitutivna seja je že nakazala  - berem na spletu - obrise koalicije in opozicije. Le nakazala? Ker da koalicijski dogovor še ni formalno sklenjen? Morda. Toda bilo je že vnaprej jasno, da DeSUS in trio mojih sonarodnjakov s Scherianijem na čelu, ne bodo opustili dolgoletne in že tradicionalne prakse tesnega sodelovanja z županom in da zavoljo tega bo slednji znova užival podporo zanesljive večine. Pa vendarle, opozicija je tokrat močnejša od vseh predhodnic. Vsaj na papirju. Ob izkušeni SLSovki Olgi Franca, sedi po novem v prelepi dvorani Pretorske palače, za katero – naj še enkrat spomnim – g. Popovič nima nobenih zaslug, ker je bila obnovljena veliko prej, preden bi se on povzpel na županski stol,  kar solidno število svetnic in svetnikov Stranke Mira Cerarja, ki kljub napovedani konstruktivnosti, oz. nameri po »projektnem sodelovanju«, z etiko in zakonom skreganemu županu bodo morali resno gledat pod prste, pa Združene levice, ki če so že glasni zoper premiera Cerarja in njegove vlade, toliko bolj bodo morali ostriti držo do občinskega vladarja, in še posamezniki in posameznice drugih list, ki tvorijo skupno 14 pomembnih opozicijskih glasov.

A ne glede na to kdo sedi v koaliciji, kdo v opoziciji, bilo bi spodobno in nujno, za resetiranje koprske demokracije, da bi se enkrat za vselej in to takoj na začetku mandata, razčistilo vprašanje komunikacije občinske oblasti z javnostjo, zlasti vloge spletnega portala E-Koper in občasnika MOK ter županovega monopola nad njima. Odkar obstajata, posredujeta Koprčankam in Koprčanom eno samo sporočilo: Župan in njegovi so super, delajo tako, da se bolje ne da, ostalih ni, oziroma če že so,  znajo le godrnjati in skupnosti škodovati. Za raznolikost idej in mnenj, za pojasnila in drugačne poglede na početje župana, za ugovore in polemike na njegove pogosto tudi hudo žaljive izjave, v teh glasilih mesta ni. Celo med volilno kampanjo so si ju župan in njegovi podporniki polastili v celoti (glej zadnji dve številki MOKa in, še bolj, priloženo zgoščenko s pravcato  apologijo dosedanje Popovičeve ere).

Da bi na to pristali svetnice in svetniki županovih list Koper je naš in Slovenija za vedno, ni pričakovati, niti slučajno, - kot vse doslej spremljali bomo le njihovo molče pritrjevanje Popovičevi volji, - tudi od zvestega podžupana Alberta Scherianija ne,  toda  DeSUSovo Milojko Lahajnar Špacapan in ostala dva svetnika iz vrst italijanske skupnosti Maria Steffeta ter Damiana Fischerja, poznam, kot suverene ljudi sposobne lastne presoje in lastnega odločanja, ne glede na koalicijske dogovore, vsaj pri zadevah, ki kričijo po nepoštenosti in pokvarjenosti. In z relativno močno opozicijo prisilijo lahko župana k spremembi komunikacijskih vzorcev, oziroma k temu, da glasili, ki ju plačujemo vsi občanske in občani MO Koper, tisti ki se strinjajo z županom in tisti, ki se ne, postaneta pluralni ter do drugače mislečih vsaj za odtenek bolj spoštljivi. Če tega nova sestava občinskega Sveta ne bo storila, ni upanja, da bi prebivalke in prebivalci našega mesta in naše občine  pričeli spet gledat na tukajšnje stvari z nekoliko bolj objektivnimi očmi.

Enak razmislek in enako povabilo Lahajnarjevi, Steffetu in Fischerju, ter seveda opoziciji, velja tudi za sestavo nadzornih organov.

Vsem, srečno!

Forse questa volta mi risponde?!

Aurelio Juri

Collaboratore ex Tavolo Tecnico Rigassificatori

Ex sindaco e parlamentare

Debora Serracchiani

Presidente Giunta regionale Friuli Venezia Giulia

LETTERA APERTA n.2

Carissima e stimatissima presidente,

Non dubito abbia tante altre e piu' importanti cose cui pensare, ovvero da fare, e che il tempo per rispondere all'invito e agli stimoli di un pensionato, per quanto ex collega e compagno politico, non le sia facile trovarlo. Tanto meno se per una questione, quale il rigassificatore che la Smart Gas vuole impiantare in quel di Monfalcone, sulla quale le nostre posizioni divergono. Leggo e sento che il governo nazionale, la Regione e il partito cui Lei appartiene , il PD che e' per altro il piu' forte, ci stanno, altrettanto il mondo del lavoro interessato, che nel progetto in questione vede nuove opportunita' occupazionali e di rilancio dell'economia locale e regionale. E leggo e sento che sono poche, se ci sono, le autorita' preposte con ancora qualche perplessita'. Mi pare quindi che i giochi siano fatti. Il comune di Duino Aurisina e qualche associazione ambientalista che insiste su soluzioni alternative, contano oramai come un 2 di picche.

Ne prendo atto anch'io e abbasso le ali. Ciononostante insisto nel considerarla colei che puo' far molto nel riunire i nostri due governi e magari anche quello croato, attorno ad uno stesso tavolo per discutere, se non proprio specificatamente del rigassificatore di Vescovini e di quello della Gas Natural a Zaule - mi risulta non ancora del tutto sepolto - delle altre problematiche che riguardano la gestione e il futuro dell'alto Adriatico, un comprensorio che Lei sa bene essere ambientamente fragile e bisognoso di precauzioni e cure particolari se non vogliamo si ammali senza possibilita' di recupero.

Mi riferisco ai grossi interventi con impatto ambientale e sulla sicurezza, alle portualita', alla viabilita' costiera e marittima, agli interventi di protezione, salvataggio e bonifica, alla valorizzazione e promozione delle potenzialita' turistiche, ai regimi di pesca, ai progetti di studio e  ricerca, a ad altre questioni ancora di comune interesse.

Rammento di aver partecipato due anni orsono ad un convegno organizzato a Trieste dal suo partito, che l'ha vista purtroppo assente,  come so, per ragioni di forza maggiore, ma di cui avra' letto tanto i contributi quanto le conclusioni. Si, del »ruolo internazionale del Friuli Venezia Giulia« si e' parlato e di quanto le sto proponendo. Da presidente della Giunta regionale e' nella veste giusta per predisporre una continuazione e un approfondimento, per altro istituzionale, di questo tema, invitandovi non solo gli appassionati come puo' esserlo il sottoscritto, ma soprattutto i ministri o chi per loro, dei nostri due o tre governi – per l'ambiente, i trasporti, le infrastrutture, lo sviluppo e via dicendo.  

Vediamo di agire perche' tra il dire e il fare non vi sia sempre di mezzo il mare! Quante piu' politiche comuni, il motto che chi vuole fare l'Euroregione con al centro il Friuli Venezia Giulia deve far proprio. L'on. e amico Giorgio Rossetti potrebbe trovarle i collaboratori giusti per disegnare i percorsi di un tale confronto.  Le riconfermo anche la mia piena disponibilita'.

Con stima

Aurelio Juri

Capodistria, 22 ottobre 2014

Kot napovedano, Popovič dlje od Kopra ne seže...

DRUGI KROG ŽUPANSKIH VOLITEV PO PLANU…

…Volivk in volivcev, seveda, oziroma, po predvidevanih.  Presenečenj je bilo bolj malo. Nobenega na Obali. Igor Kolenc potrjen v Izoli, Peter Bossman v Piranu in potrjena tudi teza, ki sem jo zapisal v prejšnjem povolilnem komentarju, da Popovičev domet ne sega dlje od koprskih meja. Rekli so mu jasen, odločen, nedvoumen NE v vseh sosednjih občinah, kjer je znova stegoval svoje lovke. Koper pač, ali vsaj njegova dobra polovica, ostaja vanj zagledana in le njegov umik, morda kmalu, ko bo, če bo obsodba na triletno zaporno kazen postala pravnomočna, utegne mesto palm, kiča in blišča ter… Luke, končno predramiti. Naj vas še enkrat, dragi Koprčanke in Koprčani, zlasti vsi, ki ste si ogledali apologijo Borisa Popoviča in njegovih 12 let vladanja, sicer lično zbrano v predvolilni zgoščenki, ki nam jo je župan, z denarjem vseh nas, poslal na dom, spomnim, da šole, univerza, muzej, Pretorska palača,  stadion, večnamenska dvorana in športni park Bonifika, kopališče, marina, semedelska promenada, parki, ulice in trgi  v mestu ter osnovna prometna, vodovodna, kanalizacijska, električna in druga družbena infrastruktura na podeželju občine, nosijo veliko zgodnejše datume, kot jih je moč razbrati iz propagandnega CDja. Živelo se je že prej in lepo, v naši občini! Župan je mnogo od tega le popravil in polepšal, zlasti tam, kjer je to terjal zob časa, za kar mu tudi osebno izrekam priznanje, ter dodal komunalne priveze, krožišča in fontane. No, zaslužen je vsekakor tudi za nov vrvež v mestu, a obenem tudi, žal, za največjo zadolženost vseh časov naše občine ter najvišjo med mestnimi občinami. Naj vsaj spomin ne zakrkne, če se je že um prepustil toku in mantri, da se je Koper rodil šele s prihodom Borisa.

A vrnimo se za trenutek v Piran. Slavil je Bossman, poslovil se je Sebastjan Jeretič, Popovičev svetovalec in adut ter človek, do nedavno iz SDja, ki je bil Bossmanu pomagal ob izvolitvi pred 4 leti. Veljal je za dobrega analitika političnih dogajanj na Slovenskem, za strokovnjaka politične komunikacije. Uporabljam preteklik, ker ne vem ali bo ta sloves zdržal. Ob vsem domnevnem znanju, ki so mu ga pripisovali mediji, ko so se posluževali njegovih komentarjev in analiz, svojih ljudi namreč ni uspel prepričat. Kako naj ostale? In če pogoriš doma, avreola stručkota poči… kot milni mehurček! Ajde, Seba, srečno in pogumno naprej. Iz poraza v poraz do novih zmag.

Da se primer JJ ne ponovi...

ZAKON, KI NAJ PREPREČI PONOVITEV SLUČAJA JJ ŽE ZAMUJA!

Pri nečem imajo Jože Tanko in tovarišija iz SDS prav, ko branijo poslanski status svojega vodje: kje so sistemske spremembe zakonodaje, ki bi preprečile, da se ta zgodba ponovi? Sicer odločitev državnega zbora, da se pravnomočno obsojenemu Janezu Janši mandat odvzame, ali natančneje povedano, da se ugotovi, da mu je zavoljo 9. člena zakona o poslancih prenehal, pozdravljam. Tudi zato, da se mu odpro vrata na ustavno sodišče, ki naj dokončno presodi, ali ob obstoječi ustavni in zakonski ureditvi zaporniki imajo pravico sedeti tudi v parlamentu in krojiti usodo državljank in državljanov, ki v zaporu ne sedijo.

Torej. Ne glede na odločitev, ki je bila sprejeta v sredo, je čas, da se zakonodaja, ki urejuje pravico biti voljen in sodelovati pri upravljanju javnih zadev, popravi in do potankosti definira, kdo sme biti pri njej udeležen. Kot je dejal profesor Pirnat, si ni nihče pred 20 leti, ko se je volilna zakonodaja oblikovala, predstavljal, da bi lahko zapornik pristal v parlamentu oziroma da bi sploh kandidiral zanj. Danes pa se očitno prebujamo v svet, v katerem je tudi to možno in omogočeno. Kolikor mi je znano, smo edini med članicami Evropske unije. 

Ker je tako, je nujno poseči po noveli zakona o volitvah v državni zbor in smiselno prenesti rešitev tudi na zakona o lokalnih volitvah in o volitvah v evropski parlament.

Kot nekdanji poslanec sem si dovolil predlagati rešitev že avgusta. V komentarju »Alica v čudežni deželi…«, ki ga je Dnevnik objavil 9. avgusta in ki sta ga neposredno prejela tudi predsednika DZ in vlade, dr. Brglez in dr. Cerar…

»V 7. členu zakona o volitvah v državni zbor se doda nov, četrti odstavek, ki se glasi: Ne glede na določbo prvega odstavka, pravice biti voljen nima državljan Republike Slovenije, ki je s pravnomočno obsodbo obsojen na nepogojno kazen zapora.« Lahko dodamo tudi dolžino zaporne kazni, ki je danes za prenehanje mandata določena pri več kot šestih mesecih, a sam menim, da je za potrebno »družbeno očiščenje« vsakršna nepogojna kazen zapora zadostni razlog, da se takemu obsojencu, za čas prestajanja kazni, onemogoči dostop do javne funkcije.

In priznam, da me je včerajšnja izjava dr. Cerarja v Milanu, ob robu azijsko-evropskega vrha, da se dela pri tem, da bi »omejili možnost opravljanja mandata ali kandidiranja za posameznike, ki so pravnomočno obsojeni za težja kazniva dejanja«, nekoliko neprijetno presenetila. Nakazuje namreč na to, da smo še daleč od rešitve in da ni še povsem jasno, komu naj se pravica biti voljen omeji oziroma odvzame. Kdo so obsojeni za »težja kazniva dejanja«? O tem utegne javna in strokovna razprava pohrustati tudi šest mesecev. Sam ne vem, ker nimam toliko znanja, ali Janez Janša sodi v to kategorijo?! Prej si predstavljam, da so težja kazniva dejanja umori, poizkusi umora, posilstva, ugrabitve, namerno zadane hujše poškodbe, spolna zloraba otrok, bančni ropi itd.

In zakaj se mudi? Ker se lokalne volitve končujejo in je kar nekaj županov že obsojenih na zaporne kazni, sicer še ne pravnomočno, a z verjetnostjo oziroma možnostjo, da gredo odsedet. In že napovedujejo, po sledi primera JJ, da bodo na nadomestnih volitvah znova kandidirali in znova izvoljeni. Vedo, da imajo za seboj volilno telo, podobno Janševemu. Za vodjo do konca, ker da je sodstvo pokvarjeno in pod taktirko Murgel.

V izogib novim tovrstnim primerom in zapletom naj se ustrezni popravki volilne zakonodaje procesirajo in uveljavijo vsaj do konca leta, pa ne le za spoznane krivce »težjih kaznivih dejanj«, temveč za vsakogar, ki je oziroma bo pravnomočno obsojen na nepogojno kazen zapora!

Cerarju vsekakor čestitke za izbiro kandidatke za evropsko komisarko. Glede na prve vtise in navdušenje Jean-Clauda Junckerja ter na odzive evropskih parlamentarcev tudi iz vrst S & D ter EPP Violeti Bulc na transportnem resorju dobro kaže. Podjetniški ter športni duh in fluidna angleščina sta očitno zmagoviti karti, proti katerima tudi pomanjkanje političnih izkušenj ne more veliko. Če temu dodamo še kanček šamanizma, je igra dobljena. No, Bulčevi želim vse najboljše na zaslišanju in tudi kasneje. Morda se bo moral infrastrukturni minister Gašperšič nekoliko premisliti o drugem tiru. Če ga v mandatu, ki je pred nami, z Bulčevo na mestu pristojne evrokomisarke, ne bomo pognali vsaj na gradbišče, seveda z natančno izdelanim stroškovnikom vse do začetka obratovanja, bo dokončno odpisan oziroma ostal le na spisku nikoli realiziranih »strateških prioritet«.

Slovenska evrokomisarska saga se nadaljuje

Ajoj, Miro…

Pogumno, ni kaj, in patriotsko tudi, toda….?!

Patriotsko, ker je obema največjima evropskima strankama sporočil, da o tem kdo bo naslednja kandidatka za Evropsko komisijo bo odločala njegova vlada in nihče drug, pogumno, ker se je šel kar  preglasovanje koalicijskih partneric ter predvsem, ker je zavrnil ime, ki je obetalo skoraj zagotovo podporo v Evropskem Parlamentu in to brez pretirano zahtevnega hearinga. Ko so ga Socialisti in Demokrati ter poslanci največje stranke, Ljudske, napotili k izbiri njihove kolegice Tanje Fajon, ki jo je bil dr. Cerar mimo grede tudi sam podprl, skupaj z Erjavcem, iz Bratuškovega spiska treh, bi moral reči samo: »Hvala za sugestijo. Bomo o njej premislili.«… Nič več. Ne, odločil se je pokazati mišice do vseh, do Bruslja in doma do DeSUSa in SDja in zakuhal, bojim se, kar zapleteno in tvegano zgodbo. Odtlej o pravi in obetavni kemiji znotraj vlade in koalicije bo težko govoriti. Kot je spomnil vodja socialdemokratov Židan, preglasovanje med koalicijskimi partnerji se ni nikoli dobro končalo. Pa še to naj bi sledilo Bratuškovi praksi, ker da jo dopušča poslovnik vlade: 6 za, 7 proti, 2 vzdržana in sklep sprejet. Halo?! A je etika sejo zamudila? 

Je pa še ena težava, morda hujša. Res je, da oporekati zmagovalki parlamentarnih volitev pravico do predlaganja svojega človeka ni kaj pretirano demokratično, toda tudi odvrniti sporočila iz Bruslja ni kaj pretirano modro. Vodja S&D, Gianni Pittella je označil Fajonovo za »naravno kandidatko«, potem ko je Bratuškova od kandidature odstopila, misleč tudi na prvotno izrečeno podporo Cerarja in na kompetence, ki ji pripisujejo po videnem med petletnim mandatom v Evropskem Parlamentu v njihovih vrstah. So mu pritrdili, kar je verjetno pri naših SDSovcih, NSijevcih in SLSovcih sprožilo kar nekaj začudenja, če ne tudi tihega, intimnega zgražanja, iz Evropske ljudske stranke. Da, tudi za njih je Fajonova ok! Le ALDE, tretja največja evropska stranka, liberalci torej, so skočili pokonci (glej izjavo Iva Vajgla) in zagrozili z glasovanjem proti Junckerjevi komisiji če ne bo kandidatka iz Slovenije liberalka.

Ali je Violeta Bulc, podpredsednica Cerarjeve vlade, res liberalka ne vem, vem pa, da je za odločevalce v Evropskem Parlamentu povsem neznano ime in da tudi na apriorno podporo predsednika Evropske Komisije Jean Claude Junckerja ne more računati, ker je tudi on ne pozna.

Sam pričakujem, da bo sprejel predlog z določeno rezervo, opravil z njo razgovor in ji ponudil pač nek resor ter čakal na zaslišanje. Tudi ker se čuti nekoliko krivega za izbor Bratuškove in za njen kasnejši fiasko.

Tokrat bo prepustil vso odgovornost slovenski vladi in evropskim poslancem. In slednji, potem ko je bil njihov message  tako grobo zavrnjen, ni pričakovati, da bodo kaj prida bolj prizanesljivi do nove kandidatke, vsaj ne tako kot bi bili do njihove izbranke.

Da bi zabredli v še eno polomijado, ker bodisi se Bulčeva ne bi dovolj dobro pripravila na tudi mnogokrat zlobna vprašanja, ali izkazala premalo kompetenc do ponujenega resorja, oziroma spretnosti soočenja na evropskem parketu, ali se z odgovori zapletala,  bi res bila katastrofa in odgovornost zanjo bi si moral pripisati kar Cerar sam. No, že z Bratuškovo je hudič vzel šalo (dinamika oblikovanja Evropske Komisije je že nekoliko upočasnjena), in da si ne bi sami oteževali delo, bodo morda v drugem poizkusu evroposlanci nekoliko bolj popustljivi, tudi do brucke, oziroma jo pustili skozi. Toda ko so strasti vnete, kot jim jih je včeraj vnel Cerar, je možno pričakovati vsega, tudi najslabši scenariji.

Da, za Popovičem spet Popovič!

LJUBEZEN JE RES SLEPA!

Ko si zaljubljen v nekoga tako kot je večina Koprčank in Koprčanov v svojega župana, ti ga lahko odpeljejo tudi v zapor in ga boš še naprej ljubil. Vse dotlej, dokler ne bo prav tebe prizadel. Odtlej ga boš sovražil. Črno-belo, vse ali nič! Glej Janšo, glej Jankoviča in podobne. A ostanimo v Kopru. Popovič je sicer izgubil dobrih 17% podpore,  v primerjavi s prejšnjimi volitvami, kar pomeni, da se je pri mnogih to čustvo ohladilo, a je vseeno še enkrat pometal s konkurenco in zadržal stol na Verdijevi 10. Edina prava in nekoliko bolj obetavna sprememba je, da v Občinskem svetu ne bo imel več absolutne apriorne večine, seveda če se mu ne bodo pokorili svetnik Desusa pa še katere druge liste, ter trije predstavniki italijanske narodne skupnosti, in da se bo moral v vsakem primeru soočit z močnejšo opozicijo, za katero osebno upam, da bo voljna, sposobna in zmožna ustreznega nadzora nad njegovim delom. V mislih imam predvsem svetnike Stranke Mira Cerarja, Združene Levice, Polko Boškovič in Olgo Franca. In spodbudno je tudi, da mu veliki met osvajanja src še v novoustanovljeni občini Ankaran in v Piranu ni uspel, kar znova kaže, da je doma lahko car, da pa domet njegovega dvorjenja ne seže dlje od občinskih meja. Da bo v Ankaranu zmagal pobudnik nove občine Gregor Strmčnik in to prepričljivo, je bilo pričakovati, kajti protikandidat GG Mišič ni mogel prikriti pripadnosti Popovičemu taboru, prav tistega katerega so se Ankarančanke in Ankarančani, ko so se odločili za samostojno občino, hoteli otresti. Bolj je verjetno Popovič računal na svojega svetovalca Sebastjana Jeretiča, proti aktualnemu županu Bossmanu v Piranu. Naj bi ne imel težav, kot »velik stručko« za politično komuniciranje, povsod povabljen analitik političnih dogajanj na Slovenskem, vseved in ne nazadnje sam kreator Bossmanove zmage izpred štirih let, odpraviti s svojim retorično vsekakor manj spretnim političnim otrokom. A se tudi tu Popoviču ni izšlo. Pirančanke in Pirančani so razumeli njegove namere in se postavili v bran svojemu županu, ne sicer tako odločno kot v Ankaranu, a dovolj, da bo slavil v drugem krogu. Prednost pred Jeretičem je dobrih 15%  in že podpora volivcev Oljke in Cerarjeve stranke, za katere naj bi bilo samoumevno, da je Popovičemu  človeku ne morejo nameniti, bo dovolj za prepričljivo izvolitev.

Izola koprskega župana očitno ne zanima več, še od razhoda s Klokočovnikom, kajti ni postavil nikogar, ki bi se dostojno zoperstavil Igorju Kolencu, in mu tako ostane še naprej le Koper.

To pa je vendarle slaba tolažba za vse tiste prebivalce te skupnosti, ki se z njegovim načinom vodenja občine, z njegovo politično govorico, z njegovim odnosom do drugače mislečih in do instituciji pravne države, ne strinjamo in bi raje videli nekoga drugega na njegovem mestu.

Tudi po volilni zmagi, da bi nekako pojasnil izgubo 17% podpore, je znova udrihal po pravosodju, po sodnici, ki ga je obsodila na triletno zaporno kazen in dvoletno prepoved opravljanja javnih funkciji zaradi nečednosti v zadevi Sermin, po protikandidatki, notarki Polki Boškovič, ki naj bi tesno prijateljevala z omenjeno sodnico in celo pognala pregon zoper njega, ter si privoščila, po njegovi sodbi, nizkotno, surovo, umazano volilno kampanjo. Pa smo znova tam… S katerega pulta prihaja pridiga?! Če je kdo z nespodobnim nagovarjanjem volivk in volivcev prednjačil na vseh dosedanjih volitvah, lokalnih in državnozborskih, v Kopru, je prav g. Popovič. In tudi tokrat: bolj umazano kot to, da zlorabiš vrtce, šole, otroke, dijake, njihove učitelje tako da jih z ukazom pripelješ na tvoj volilni shod, ter objaviš glasilo vseh občank in občanov za lastno promocijo in diskreditiranje konkurence, ga ni. Edina težava pri tem je, da večina Koprčank in Koprčanov z volilno pravico tega ne vidijo, nočejo videt, ali če vidijo jim je vseeno. Da, ljubezen je res slepa!   

za Popovičem spet Popovič?

ŠE NAPREJ VLADAVINA POPOVIČA?
KOPER ZBUDI SE!

V nedeljo gremo spet volit, tokrat župane in občinske svete. No, pa tudi organe krajevnih skupnosti, da mi ne bo očitano da nanje pozabljam. In v Kopru, kot kažejo napovedi, bo izbira spet ista. Padla bo namreč na prvega moža občine, ki nam vlada že 12 let, najdlje od vseh doslej. Pri tem se sprašujem, kaj se je zgodilo mojim Koprčankam in Koprčanom, da ne premorejo vsaj razmisleka o spremembi in še manj dojemanja vrednot kultiviranega, poštenega, civiliziranega okolja? Ali je res tako zaslužen in edini sposoben, tale gospod, da zanj zamenjave ni, vsem njegovim navzkrižjem z zakonom in drugim konkretnim grehom navkljub? Res, da njegov PRovski in marketinški stroj, ki mu ga, mimogrede, drago plačujemo, hote ali ne, vsi prebivalke in prebivalci Kopra, nima konkurence, da veliko dela in da se tudi učinki tega dela poznajo, toda spomin na preteklost in razum na sedanjost in prihodnost vendarle ne bi smela skopneti. Gospod župan razglaša, da korupcije in klientelizma v Kopru ni, da deluje povsem znotraj zakonskih okvirjev, je pa obsojen, sicer še ne pravnomočno, na tri leta zaporne kazni in na dvoletno prepoved opravljanja javne funkcije ter ga na sodišču čaka še cela kopica obravnav sumljivih rabot. A se njegove trditve pri večini volivk in volivcev kljub temu primejo. Tako kot mantra, da pred njegovim prihodom v Kopru ni bilo ničesar, da je bila puščava, in da se je zgodovina mesta in občine začela na novo pisati šele ko je on prevzel vajeti oblasti. Roko na srce, drage someščanke in cenjeni someščani, je res temu tako?

Ko je Popovič 2001 leta spodnesel županski stol Pucerju, so bile mnoge ulice in trgi v mestnem središču že tlakovani, prenovljena in oživela Pretorska palača, z najlepšo sejno dvorano v Sloveniji vred, je že krasila južni del Titovega trga, mestni stolp je bil tudi že saniran in obiskovalcem ponujal najlepši razgled mesta ter okolice, enako topla in prijetna je bila Loggia, v fazi sanacije in predaje novemu namenu (Univerzi) sta bili Armeria in Foresteria. Le tlak trga je ostal nedotaknjen in še danes čaka, da se ga kdo loti.

Bili sta v mestu dve osnovni šoli, slovenska in italijanska, resda obe potrebni prenove, a danes je tu le še slednja in enako, ali še bolj kot takrat, čakajoča na sanacijsko investicijo. Prva je romala, sicer v lepi in širši obleki, na rob mesta. 

Stadion? Stal je že nekaj desetletji, tudi glavni del tribun je bil zgrajen še v časih samoupravnega socializma, a treba sedanjemu županu priznati, da ga je lepo in funkcionalno posodobil ter mu dodal nove kapacitete in spremljajoče objekte. Tako kot je poskrbel za celoten športno-rekreacijski park Bonifika in za istoimensko večnamensko dvorano, ki pa je vendarle, ko je prevzel oblast nad občino, že trdno stala in služila svojemu namenu. Pričakovali smo, snovalci in tvorci dvorane, ki je prej čakala 20 let, da bi se je kdo poprijel, da bo nadgrajena s pomožnim objektom in olimpijskim bazenom, kot po osnovnem in tudi za oko bolj prijaznem načrtu, a zgodil se je odmik od tega in nastal je betonski skelet neke mega-stavbe tutti frutti, ki že razpada. Bazena pa še ni.

Tudi za uspešno poslovanje Luke Koper, našega glavnega gospodarskega akterja, sedanji župan nima kaj veliko zaslug. Od prihoda prve ladje na stari pomol 1957 leta je in ostaja gonilo razvoja mesta in občine. Le drugega tira do Divače, a tudi železniške povezave s Trstom še nima in ji zavoljo tega grozi čez nekaj let vpad konkurenčnosti, prometa ter vloge. Potniške ladje ne bodo kaj dosti pri tem pomagale.

In Univerza na Primorskem? Tudi tu župan je prispel na postlano. Bila je že ustanovljena in klopi prvih fakultet so že bile polne študentk in študentov.

Pa da ne pozabim na predmestje in podeželje. Glavne ceste, vodovodi, kanalizacije, šole, kulturni domovi in druga infrastruktura so že zagotavljali zadovoljivo razvojno sinergijo ter raven bivanja in življenja, tudi družbenega, sicer se ne bi krajevne skupnosti, z Ankaransko vred, tako vztrajno oklepale sobivanja v skupni in enoviti mestni občini, vse do prihoda g. Popoviča, s katerim vsaj ena od njih - vemo katera - se očitno ni čutila več tako motivirana, da ne bi odšla na svoje. In danes je ni več v sestavi MO Koper. Da je temu tako, da je MO danes manjša za območje in potenciale Ankarana, naj si odgovornost župan pripiše sebi.

Težko je torej pritrditi njegovi mantri da pred njim v Kopru ni bilo ničesar, le neuki lahko v to verjamejo in zlonamerneži to plasirajo. No, vsega kar imamo danes pa res nismo imeli. Ni bilo toliko komunalnih privezov ob starem in lepo prenovljenem Mandraču, Taverna je samevala in se ni vedelo kaj z njo, Semedelska cesta je klicala na novo, lepšo podobo, enako je mesto potrebovalo obvoznico, ki je bila z Luko že v času Pucerja dogovorjena a še ne realizirana, in ni bilo tako lepe in funkcionalne srednje Tehnične šole, kot danes stoji pri Tomosu. Za vse to si župan zasluži pohvalo.

Nikakor pa ne za ponesrečene prenove, s pretirano uporabo kičastega in labilnega tiskanega betona in še bolj kičastih palm ter lučk, Cankarjeve  ulice, Vojkovega nabrežja in Pristaniške ulice. Tudi odstranitev zgodovinske in še zdrave stavbe Uprave za notranje zadeve na Ukmarjevem trgu ter gozd plevela in stoječa prenova Muzejskega trga, potem ko je od tam spravil osnovno šolo Janko Premrl Vojka,  mu mnogi ne štejemo v čast. Seveda, okusi so vselej subjektivni. Kaj še reči? A ja, res je, ni bilo toliko nakupovalnih središč za katere pa si ne upam soditi ali mestu vdihujejo življenje, ali mu ga prej hromijo?! Kako pohvalo morda še na račun krožišč in bolj tekočega prometa.

Priznam, ni bilo take živahnosti in živ žava, kot ju srečujemo danes po mestnih ulicah in trgih, a ni bilo tudi tolikšne zadolženosti, največja med slovenskimi mestnimi občinami, tolikšne arogance in avtoritarnosti v vladanju, toliko zaznave korupcije, klientelizma, nepotizma, toliko populizma ter omejevanja pravic drugače mislečim do upravljanja javnih zadev ali nadzorovanja le tega, toliko nespoštovanja njihovega dostojanstva in toliko primitivnega, nekulturnega, posmehljivega, oz. omalovažujočega diskurza tudi v odnosu do instituciji pravne države.

Pa naj sklenem z vnovičnim dokazom o Popovičevem posmehovanju le te, konkretno, ker se zaključuje volilna kampanja, pravil, ki zanjo veljajo. Že pred dnevi sem povprašal urad župana in odgovorno urednico občinskega glasila MOK ali se jima je zdelo spodobno, da bi občasnik romal gospodinjstvom z enostranskim predvolilnim, oz. propagandnim sporočilom, v korist seveda aktualne oblasti in z diskvalifikacijo tekmecev. Naj še enkrat poudarim, da je MOK javno glasilo, ki ga plačujemo vsi občanke in občani Kopra, in ne zasebno trobilo župana in njegovih. Kandidatke in kandidati ostalih list so si morali svoje biltene, letake in pisna sporočila priskrbeti z lastnim, ne javnim denarjem. Na to da je bilo tako ravnanje oblasti MO Koper sporno, nezakonito in da je zato sledila prijava Inšpektoratu za notranje zadeve, so opozorili tudi aktivisti Transparency International Slovenija – Društva Integriteta, ki nadzorujejo potek kampanje. In kaj se je zgodilo? Danes smo v poštne nabiralnike prejeli še eno izdajo MOKa, tokrat s povsem odkrito, že na naslovnici, predvolilno vsebino v korist županovih list »Slovenija za vedno« in »Koper je naš«, njegove vnovične kandidature ter kandidatur njegovih možje v Ankaranu in Piranu, Mišiča in Jeretiča. Pravi predvolilni strankarski bilten na račun vseh davkoplačevalcev. Brez sramu, brez maske. »Kaj pa mi kdo more?... Delam kar se mi ljubi, pravila dol ali gor. Če bo že treba plačat kako globo, ne bo težko… v občinski blagajni, poleg denarja za moje odvetnike, ga je še nekaj tudi za globe.«… To je sporočilo, ki ga razumem pri čemer dvomim, da sem sam.

A razumem tudi, da bo odziv županovih podpornikov več ali manj naslednji: »Je pravi Jack! Si upa kot nihče. Vsaka mu čast. Zato smo z njim!...tudi če zlorabi šole, vrtce in otroke za svoj predvolilni miting na Titovem trgu…«

O tem govorim, dragi Koprčanke in Koprčani. Kam je odšel vaš občutek do pravice, do poštenja, do sobivanja v urejeni, kultivirani in vzajemno spoštljivi skupnosti, če bo spet vaša volilna izbira taka, kot jo napovedujejo ankete?! Sicer, vsem vse dobro želim.