Rusija bo z vetom rekla NE!

 

A je Evropi kompas povsem odpovedal?

Tako imenovana Koalicija voljnih na čelu s Francijo, Nemčijo in Združenim Kraljestvom ter seveda z Natom in EU, se pripravlja na napotitev svojih vojska v Ukrajino, da bi ji zagotovili varnost, iz kopna, zraka in morja, ko bo, če bo enkrat z Rusijo sklenjen mir. Naj bi pripravljenost k sodelovanju izrazilo doslej 26 držav. Francoski predsednik Macron pričakuje še pozitivni odziv ZDA. Poročajo, naši, domači mediji, da je pri dogovarjanju o tem po video povezavi sodeloval tudi naš premier, iz katerega kabineta prihaja vendarle obvestilo da ZAENKRAT Slovenija napotitve vojakov ne načrtuje. ZAENKRAT?! 

Moskva je že nekaj krat gospodom in damam, ki so si tovrstna varnostna jamstva za Ukrajino zamislili, sporočila, da so zanjo nesprejemljiva, oziroma da napotitev tujih sil v državo s  katero se bojuje ne pride v poštev. Najbolj sveže opozorilo iz samih Putinovih ust, da bodo v Ukrajini tuje sile tarča ruske vojske. Odgovarja mu generalni sekretar Nata Mark Rutte, da o tem edina, ki ima pravico odločati je Ukrajina sama, kot suverena država, ki da na svojem ozemlju povabi lahko kogarkoli. Moj prvi odziv na to izjavo, ki sem ga postal na X-u je bil, če si Rutte misli, da ima prav, zakaj že danes ob ukrajinskih ni Natovih sil? Zelenski je vendarle več krat zaprosil za tovrstno pomoč potem ko je uvidel, da same dobave orožja njegovi vojski niso bile dovolj?

Toda, to kar snujejo te dni v evropskih prestolnicah prestopa akademsko razpravo o tem kdo ima in kdo nima pravice odločati o pogojih za dokončanje vojne v Ukrajini in o varnostnih jamstvih tako zanjo kot tudi za Rusijo. Ne pozabimo, da je bila prav zavrnitev s strani Zahoda Putinove zahteve po teh zagotovilih za Rusko federacijo med glavnimi sprožitelji vojne. To kar beremo o namerah koalicije voljnih nas Evropejce že potiska v moro, ker njihova uresničitev pomeni korakanje k neposrednemu spopadu z Rusijo, čemur smo se do sedaj izogibali. Te skrbi nič ne omilijo izjave Macrona, da sile ne bodo šle na samo fronto. Fronta v Ukrajini je povsod, g. Macron. Pa se sprašujem ali se snovalci te zamisli zavedajo kaj počno'? So pozabili da se je agresija 24.2.2022 zgodila predvsem zato, ker je Ukrajina nameravala vstopili v Nato in Nato ji je odpiral vrata? So preslišali kaj je Putin jasno povedal tudi Trumpu, da bo možno skleniti mir, ko bodo odpravljeni vzroki tega konflikta? Če se je Rusija šla to krvavo avanturo, zanjo žrtvovala na stotine tisoče vojakov, poleg ugleda in marsičesa še, zato, da  zveza Nato ne bi preko ukrajinskega članstva prispela do njenih jugozahodnih meja, po kateri logiki, naj bi v to sedaj privolila?... Trdim, da niti v zameno za formalno ozemeljsko koncesijo Krima in Donbasa. Pod temi pogoji, še zlasti, če bi jim pritrdil ameriški predsednik, ki pa je že pojasnil, da svojih vojakov ne bo napotil v Ukrajino, mirovnih pogovorov ne bo. Kri po tekla dalje, z ukrajinske-rusko pomešana tokrat tudi evropska. 

In berem še, da sta sodelovanju z živo silo tudi Italija in Poljska že rekli NE, pa ne le ZAENKRAT! Pisal sem predsedniku vlade, v vednost predsednici Republike, predsednici parlamenta, zunanji ministrici in ministru za obrambo, in ga pozval k temu, da kolegom v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah odpre oči na neuresničljivost njihovih želja in na to kar utegne zagotovo slediti, če bi nanje vseeno vztrajali. Predvsem pa ga s tem javnim zapisom še enkrat pozivam, da Slovenijo čimprej povsem in brez preklica umakne iz te »koalicije norcev«, ki nam utegne zakuhati globalno vojno, ki ne bo le konvencionalna. Morda, če nas ne bo zraven, se nam posreči, da jo preživimo.

Edina možna rešitev za varnostna jamstva Ukrajini in Rusiji so Modre čelade z mandatom VS, iz članic OZN ki se pri ruskem-ukrajinskem spopadu niso postavile na nobeno stran. Dajmo se že enkrat s tem sprijazniti! Zahod pa naj zbere denar za obnovo Ukrajine. Evropa, to kar bi morala storiti, da bi do vojne ne prišlo ali da bi z njo čimprej končali, je že zdavnaj zamudila!

O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.