Mirovniki nimamo miru

 

Komu zvoni? - 2

 

Prepričan sem bil da je Matjaž Gruden, kolumnist Večera, sicer uslužbenec Sveta Evrope, bolj pri stvari, ko je govora o vojni v Ukrajini in njenih protagonistih, a me današnja kolumna »Komu zvoni« preseneča in razočara. Zakaj? Ker za pravnika, novinarja in diplomata, ki se že skoraj vso kariero potepa po zunanjepolitičnih odrih, bi pričakoval nekaj več bistroumnosti in analitične sposobnosti pri tako artikulirali in zgodovinsko pogojeni temi. Tokrat se znaša nad sociologinjo Spomenko Hribar, zaradi njene izjave, da »Rusija nikoli nikogar ni napadla«, a preko nje tudi na vse mirovnike, ki nasprotujemo nadaljnjim brezsmiselnim dobavam orožja Ukrajini, sodelovanju Slovenije pri tej vojni in politiki Bruslja (Nato in EU) o trošenju 800 milijard evrov za dodatno in pospešeno oboroževanje Evrope ob pričakovanju umika ameriškega zaščitnega ščita. O tem povejmo takoj, da četudi bo ščit ostal, kot je minule dni zagotovil državni sekretar v Trumpovi administraciji Rubio, češ, da se ZDA zavezništva ne zapuščajo, bodo morale njegove članice vseeno povečati obrambne proračune iz sedanjih dogovorjenih 2% BDP na 5%, tako kot zahteva inovativni in burkaški ameriški predsednik, kar več ali manj sovpada s Leynovim planom ReArm Europe.

No, moral bi Gruden vedeti, da ko govori o ruskem imperializmu, je le ta v primerjavi z ameriškem malenkosten in ne sega dlje od območji in držav, ki obdajajo Rusko federacijo, medtem ko so ZDA s privolitvijo dotičnih vlad ali na silo vse povsod po svetu (Imajo namreč 544 baz v 43 državah in še 195 na prekomorskih teritoriji pod ameriško jurisdikcijo, Rusi pa le 14 in razen ene, v Siriji, vse ostale na prostoru nekdanje Sovjetske zveze).

Moral bi Gruden tudi poznati zgodovino ameriško-ruske konfrontacije tekom hladne vojne, še posebej »Kubansko krizo«, ki je svetovni javnosti dala vedeti, da pravila mednarodnega prava in ustanovne Listine OZN veljajo le do trenutka, ko se ena od dveh jedrskih velesil ne počuti ogrožena od druge, nato neformalna a vendarle dokazana zagotavljanja Washingtona Moskvi, da se Nato, po razpustu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze ne bo širil preko meja ponovno združene Nemčije, oziroma se bližal ruskemu ozemlju, in iz vsega tega razumeti, zlasti, ko je Severnoatlantsko zavezniško skoraj v celoti obdalo zahodno mejo Ruske federacije – z Finsko, Litvo in Latvijo se ji je celo dotaknilo – zakaj se je z načrtovanim članstvom še Ukrajine v zahodnem paktu Rusija začutila ogrožena.

Če temu dodamo še neuresničen dogovor iz Minska 2015 o uzakonitvi posebnega, avtonomnega statusa regiji Donetsk in Lugansk, s skoraj polovično populacijo Rusov, so razlogi Putinovega besa na mizi.

Osebno sem agresijo 24. februarja 2022 obsodil, ker nesorazmerna z neizpolnjenimi zagotovili, a sem jo razumel. V enem od predhodnih komentarjev, potem ko sta bila takratna ameriški predsednik Biden in sekretar Nata Stoltenberg, grobo zavrnila Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji minskega sporazuma, sem s strahom napovedoval izbruh nasilja, a si želel, da bi se motil.

Prepričan sem da vse to Matjaž Gruden ve, da ve tudi, da je za Evropo sramotno, da je iniciativo za končanje vojne prevzel Donald Trump, a si kot uslužbenec evropske birokracije ne upa niti razmišljat drugače kot njegovi nadrejeni, formalno nič vezani z Ursulo von der Leyen, a več ali manj vsi v njeni miselni sferi. S tega zornega kota ga razumem, ne pa da se trudi soliti pamet tudi priznanim imenom doma, ki razmišljajo drugače, ala omenjena Hribarjeva, pa Milan Kučan, Danilo Turk in druge.

In nazadnje ve tudi, da brez dodatnega oboroževanja, Evropa, brez ZDA, prekaša po vojaški moči Rusijo vsaj za enkrat in da gre pri Leynovem načrtu 800 milijard evrov le za priložnost do mastnih dobičkov s strani vodilnih evropskih politikov in njihovih sponzorjev, ob poslu stoletja za vrh EU.

SD znova k politiki miru

 

Ne potrebujemo načrta za vojno. Potrebujemo načrt za mir - 2

Bravo, Matjaž!

Nisem pričakoval česa takega s strani prvega moža Socialnih demokratov po treh letih soglašanja s pristopom Republike Slovenije do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, ki je kratko malo le sledil in stregel politiki, ki sta jo odločali vodstvi Nata in Evropske unije, le ta pa se je pokazala kot povsem falimentarna, če vojna še traja, cifre mrtvih, ranjenih, izseljenih ter razdejanj so tiste ki so, ruske sile zasedajo že več kot 20% ukrajinskega ozemlja in napredujejo, ter je vlogo »mirovnika«, no, točneje posrednika, prevzel najbolj sporen voditelj v tem stoletju, Donald Trump, ki mu ne gre zaupati niti ko ti reče »dober dan«. Lahko vsili mir, a lahko tudi zaneti globalni spopad. Odvisno od smeri in hitrosti vetra na dotični dan.

Sankcioniranje Ruske federacije, poskusi njenega mednarodnega izobčenja, zavračanje vsakršnega dialoga z njo, nenehno in vse bolj udarno in sofisticirano oboroževanje Ukrajine ob zagotovilih, da bo slej ko prej porazila okupatorja, oz. izšla iz te hude preizkušnje kot zmagovalka, in istočasno ignoriranje, preziranje nasprotnih trditev in opozoril tudi poznavalcev, ki si zaslužijo vsaj malo posluha (Milan Kučan, Danilo Turk…), pozivov mirovniškega sveta k razumevanju geneze tega konflikta in k prehodu iz položaja posrednega podpornika ene od vojskujočih strani k vlogi mediatorja, posrednika, k oni, ki si jo je zadal naslednik Joea Bidna, ni bila prava pot. Tako kot ni danes sledenje Macronu, Starmerju,  Rutteju, Tusku, Leynovi, Kallasovi in drugim evropskim voditeljem, ki širijo  vojno histerijo, dvigujejo vonj po spopadu z Rusijo, silijo svoje pogoje za morebiten mir, ki pa predmetni dogovor le otežujejo če ne celo onemogočajo. Kaj pomeni »koalicija voljnih« iz držav članic Nata, ki naj bi zakorakala v Ukrajino in jo varovala, potem ko bi do dogovora prišlo?... če ne prav tisto zavoljo česa je 24. februarja 2022 Rusija udrla k sosedi?! Kako naj Putin na to pristane? Nadzor dogovora Da a s strani neodvisnih, v sedanji vojni neinvolviranih sil pod zastavo OZN.

»Namesto o povezovanju, sodelovanju in dialogu je za moje pojme vse preveč govora o oboroževanju« – pravi Han, ki nadaljuje:  »Smo del Evrope, zato se tudi v naši državi ne moremo izogniti razpravi o varnosti in obrambi, ki pa naj ne postane pretirana, hujskaška in spravlja ljudi v paniko«. Težko se je z njim ne strinjati, toda pričakovati je tudi, da potem ko je končno spregovoril prav, bo prav tudi ravnal! Da se bodo SDjevci, skupaj z Levico v koaliciji uprli Leynovemu planu ReArm Europe, 800 milijardam evrov za dodatno oboroževanje držav članic EU, ob dejstvu, dragi Matjaž, da že danes, brez ZDA in Kanade, preostali del Nata, to je evropski, v bistvu velika večina članic unije, krepko presega v obrambnih proračunih, v količini in sodobnosti konvencionalnega orožja in v številu vojakov, zmogljivosti Ruske federacije. Če bi naj že slednja bila zapečatena kot večni sovražnik in večna grožnja, vedimo da sta njeni edini prednosti v skupnem in enotnem poveljevanju vseh sil ter v hitrejši in cenejši proizvodnji topniškega streliva. No, razpolaga tudi z 5 krat močnejšim jedrskim arzenalom (4500 konic, napram 800 evropskih), a je tale razlika irelevantna, kajti dovolj je en sam izstrelek na vsako prestolnico ter še nekaj na ostalih pomembnejših urbanih in industrijskih središčih, da je Evrope, tudi ruskega dela, za vselej konec.

EU torej ne potrebuje dodatnih težkih milijard za nakup orožja ali industrijski preboj z njegovo proizvodnjo, ki dobro sam veš, Matjaž, ima najmanjše multiplikativne učinke, potrebuje več modrosti in pameti. Izposojam si še en tvoj povedni stavek, ki ga tudi podpišem: »Mi – SDjevci, a ne?! - ne verjamemo v varnost, ki temelji izključno na orožju. Verjamemo v varnost, ki temelji na politiki miru, sodelovanja, zaupanja in pravičnosti. Varnost ni le vojaška moč. Varnost je tudi in predvsem močna socialna država. Spoštovanje institucij in spoštovanje dogovorov…. Okrepimo evropske pobude na mir, vključno z evropskim načrtom za mir v Ukrajini, dolgoročno sobivanje z Rusko federacijo in za končanje genocida v Gazi!«. Ravnaj, dragi Matjaž, in ravnajte, tovarišija SD, temu primerno!