KAKO BI J.J. REŠIL VPRAŠANJE MEJE S HRVAŠKO?
Pa naj bo njegov odgovor
jasen in uporaben. Da, vprašal bi ga kako bi se lotil te drame?... če imamo
zgodbo o meji s sosedo za še nedorečeno in za dramo, z vsemi incidenti in
drugimi nevšečnostmi ter vplivi na kakovost dobrega sosedstva, od neodvisnosti
obeh držav dalje, torej že 28 let?
Sem seveda na strani onih,
ki trdijo da je meja z razsodbo arbitraže na morju končno določena, enako na
kopnem, četudi z odprtimi možnostmi manjših korekciji v dobro ob njej živečih
ljudi, v dogovoru z nasprotno stranjo, zato tudi moje zgražanje nad sporočilom
generalnega pravobranilca Evropskega sodišča in sum, da je bil zato ustrezno
nagrajen s strani Zagreba.
A z zanimanjem spremljam
odzive naše, domače desne opozicije, ki ne skriva privoščljivosti vladi in
zlasti zunanjemu ministru Cerarju, da se jim je zgodil Piit Pikamaei. »Kot da
vlada tega ne bi vedela vnaprej« je pripomnil prvak SDSa in Mira Cerarja
pozval, naj denar za stroške tožbe zoper Hrvaško na Evropskem sodišču plača iz
svojega žepa. Res je, da arbitražnemu reševanju spora g. Janša ni bil nikoli
pretirano naklonjen, zato je tudi do neke mere razumljivo, da se s svojimi
ljudmi – v mislih imam predvsem evroposlance Milana Zvera, Romano Tomc in še
prej Patricijo Šulin – ni trudil, da bi organi Evropske unije, zlasti
Junkerjeva Komisija in tudi vrh Evropske ljudske stranke pritisnili na hrvaško
oblast da bi vendarle sprejela sodbo arbitražnega tribunala in opravila svoj
del naloge pri njeni implementaciji. Dosledno s tem tudi sedanji odzivi. Toda,
da bi ob tem Janez Janša pojasnil, kako bi on zadevo rešil, razen pritrjevanja
strankarskemu kolegu Plenkoviču, da samo z novimi bilateralnimi pogovori, ni
kaj dosti slišati. Pa ga ni potrebno spomniti, da smo to počeli 18 let, da je
pri tem tudi sam neposredno sodeloval bodisi kot član ali predsednik vlade
dobrih 7 let, da je bil pri tem rabotu, pod njegovo in drugimi vladami, naš
glavni akter vsaj 12 let njegov sedanji strankarski tovariš in najdaljši
zunanji minister Dimitrij Rupel, ki, ko zdaj nastopa na Novi24ur in drugje, rad
modruje in soli pamet sedanji oblasti, da kako ni strokovno in diplomatsko
podkovana, in da razen domnevnega telefonskega dogovora iz 2007 s hrvaškim
kolegom Sanaderjem, o režiranju incidentov v Piranskem zalivu, ki je težil bolj
k zaostrovanju razmer, kot obratno, slovenska javnost ni izvedela ničesar
otipljivega, v smeri približevanja dogovoru o določitvi meje na morju in
ugotovitvi in označitvi one na kopnem. Kot da bi mu ohranjanje konfliktnega
stanja pri tem vprašanju ustrezalo. In njemu, in Plenkoviču.
Tudi ko je kazalo, da bo
dogovor dosežen, oziroma podpisan in ratificiran v parlamentih – govorim o
sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001 – mu je na Odboru za zunanjo politiko
Državnega zbora prvak SDSa ugovarjal, češ da je bila z njim Slovenija
prikrajšana tako na kopnem kot na morju, a je vseeno odbor pooblastil
predsednika vlade k podpisu. Da se le ta ni zgodil, je bila kriva – kot vemo -
nasprotna stran, hrvaški Sabor, ki Račanu tega ni dovolil.
Pa znova leta in leta
neplodnih pogajanj in napetih situaciji ne le v Piranskem zalivu ter vztrajanje
dr. Rupla pri nespremenjenem pristopu, češ da ko bomo sprejeti v EU in NATO bo
Hrvaška popustila. Malo morgen, hrvaški nacionalizem se je le krepil in z njim
hrvaška samozavest, zato sem 2004 na OZPju predlagal da bi opustili pogajanja o
meji, oziroma jih preusmerili k iskanju tretjega, ki naj bi o tem odločil, k
dogovoru o arbitraži. Pravcata herezija tako za Rupla, vlado in opozicijo, ki
bi se vendarle 6 let kasneje, na »fantastičen dan«, uresničila, mimogrede z
večinsko referendumsko podporo. Da se tudi ta dogovor ni izšel, kot je bilo
želeti in pričakovati, je znova kriva hrvaška stran, pri naš pa vsi tisti, ki
niso storili ničesar, čeprav bi lahko in so bili dolžni storiti – glavne sem
prej naštel - da bi uspel in da bi to temno stran bilateralnih odnosov enkrat
za vselej umaknili v predal zgodovine.
Nessun commento:
Posta un commento